(FILMSKA KRITIKA) Vnaprej odločeni proces

Francoska kinematografija je že dolgo polna pripovedi o soočanju z rasnim in kulturnim drugim. To kolektivno pranje nacionalne vesti v pokolonialnem obdobju je v obdobju gibanja #MeToo dobilo nekoliko drugačen, izraziteje ženski pridih, s tem pa se je odprl prostor za nove in vznemirljive pripovedne pristope. Z enim teh je lani postregla francoska režiserka Alice Diop. (Mimogrede, režiserka kljub skupnemu senegalskemu poreklu in podobnim tematskim afinitetam ni v nikakršnem sorodu s prav tako poznano francosko režiserko Mati Diop.) V filmu Saint Omer se Diopova na izredno prefinjen način ukvarja z motivom zločina skozi prizmo kulturnih razlik med večinskim belskim prebivalstvom in potomci afriških imigrantov. V tej sodni drami spremljamo proces proti Laurence Coly (Guslagie Malanda), ki neke noči na videz hladnokrvno na plaži pusti svojo 15-mesečno hčerko, da jo preplavijo valovi, zaradi česar tudi umre. Na površinskem nivoju je Saint Omer zgodba o stresu, psiholoških pritiskih in materialni prikrajšanosti, s katero se soočajo afriški imigranti v Evropi. Pa vendar se tisto bistveno odvije šele v ozadju te osrednje zgodbe.

Celovečerec Saint Omer je namreč ravno toliko kot uprizoritev resničnega sodnega procesa tudi avtobiografska epizoda iz življenja Alice Diop. V filmu se v njeno kožo vživi Rama (Kayije Kagame), mlada profesorica afriškega porekla, ki se tudi sama kot potomka senegalskih migrantov sooča z nemalo vprašanji o lastni identiteti v talilnem loncu urbane Francije. Režiserka med sodnim procesom s kadrom večkrat ujame Ramo, ki navidez brezupno posluša potek zaslišanja. Jasno ji je namreč, da je izid že vnaprej odločen - tisti, ki odločajo, obtoženko od prve minute dalje gledajo s položaja vzvišenosti in nezainteresiranosti za njen družbeni in psihološki položaj. Ampak prav to dvourno opazovanje, ki ga preko oči Rame izvaja Alice Diop, je bistvo filma in hkrati perspektiva, v katero smo postavljeni tudi gledalci. Laurence Coly na zatožni klopi večkrat deluje kot reinkarnacija Ivane Orleanske iz klasičnega nemega filma Carla Theodorja Dreyerja iz leta 1928. Bolj kot zgodba o usodi protagonistke - za slednjo že na začetku vemo, da je vnaprej odločena - je sodna dvorana alegorija družbene moči, ki jo pripadniki privilegiranih razredov udejanjajo nad tistimi z dna družbene lestvice.

​Alice Diop ta akt opazovanja v dveh urah filma izvede z vso potrebno potrpežljivostjo. Poudarek nikoli zares ni zgolj na sami zgodbi obtoženke, čeprav se film vseeno spretno drži klasičnih postavk žanra sodne drame in nas drži v napeti negotovosti glede tega, kako bo dekle zagovarjalo svoje grozovito dejanje in kako bo na to razlago reagiralo sodišče. Še toliko bolj film v nas pusti nelagoden občutek vdanosti v usodo zaradi dejstva, da bo med različnimi družbenimi skupinami venomer prišlo do radikalnih razhajanj v pogledu na svet.

Saint Omer je zaradi te pripovedne večplastnosti spretno zastavljen igrani prvenec, ki se je z osvojeno veliko nagrade žirije v Benetkah tudi dejansko uvrstil med najpomembnejše evropske filme minulega leta. Po tem, ko se je Alice Diop v minulem desetletju uveljavila kot dokumentaristka, bomo v naslednjih letih očitno priča vzponu še ene izredno nadarjene avtorice igranega filma.