Petra Zemljič
Umetnostna galerija Maribor (UGM) danes ob 19. uri v kompleksu MTT v Melju z razstavo odpira Mednarodni trienale umetnost in okolje EKO 8. V naslednjih dveh mesecih bodo z najrazličnejšimi dogodki in sogovorniki raziskovali stičišča med trenutnimi družbenoekonomskimi izzivi, okoljsko politiko in postkolonialno globalizacijo. Kot izpostavljajo v UGM, gre za triletni presek dogajanja na področju vizualne umetnosti in festival sodobne umetnosti, ki v mestu manjka. Umetniški vodja in kustos trienala EKO 8, Alessandro Vincentelli, pa je na včerajšnji tiskovni konferenci izpostavil, da je zbral dela, ki povezujejo generacije in vabijo k razmisleku o prihodnosti; trienale je naslovil Pismo za prihodnost.
Naslov izhaja s spominske plošče, s katero so Islandci zaznamovali izgubo svojega prvega ledenika. "Spominska plošča nas izstreli v prihodnost in hkrati opominja na skupno preteklost. Sprašujemo se, ali je mogoče, da skupina umetniških glasov, vizij in umetniških del med seboj preplete pomembna okoljska vprašanja? Katera opazovanja širše skupnosti prispevajo k temu, da bolje razumemo, kaj nas združuje in kaj povezuje? Besede na plošči se glasijo: 'Okjökull je prvi islandski ledenik, ki je izgubil status ledenika. V prihodnjih 200 letih mu bodo predvidoma sledili vsi naši ledeniki. S tem spomenikom naznanjamo, da se zavedamo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti. Samo vi veste, ali smo kaj od tega uresničili.' Dogodek je avgusta 2019 ob podpori islandskega pisatelja Andrija Snærja Magnasona in geologa Oddurja Sigurðssona pritegnil mednarodno medijsko pozornost. Gre za odločen apel. Nekrolog ledeniku nas izstreli v prihodnost. Spodbuja nas, da uporabimo domišljijo. Pismo nas nagovarja v negotovi sedanjosti. Leto 2020 se je začelo z grozljivimi gozdnimi požari v Avstraliji, po predvidnih ocenah je poginilo 143 milijonov sesalcev, zdaj pa so leto zasenčile družbene in politične posledice pandemije koronavirusa," je v pismu med drugim zapisal Vincentelli.
Nove zgodbe in miti
Trienalna razstava, pravi, povezuje več tem, pa tudi umetnike različnih generacij, slovenskih in tujih, da bi "vzpostavili zbirko glasov, ki odmevajo v tem sicer praznem prostoru, postavljajo vprašanja in ustvarjajo nove korenine za nas, da vidimo pot naprej". Do 17. julija bo mogoče videti 30 umetniških del v treh prostorih nekdanje tovarne, z izhodiščem, ki temelji na preslikavi spomina. V nekdanji tovarni zaživijo pripovedi o zgodovini človeka, izumrtju vrst in industrijskih sprememb. "Potrebujemo nove zgodbe in mite, ki nam bodo omogočili razumevanje trenutne stiske. Umetniki v najširšem smislu imajo ključno vlogo pri posredovanju zgodb. Pismo za prihodnost je predstavljeno na mestu, kjer je nekoč stotine delavcev s skupnim namenom tkalo blago. Znotraj teh zidov zdaj odmevajo in se združujejo glasovi in vizije umetnikov, ki skupaj opozarjajo na ekološko krizo, s katero smo danes vsi soočeni," je še dejal umetniški vodja EKO 8.
Grški umetnik Antonis Pittas na primer je za trienale zasnoval novo prostorsko instalacijo iz več kot 1500 rabljenih opek, kupljenih preko Bolhe v Kidričevem, na njih pa najdemo besedila in besedne zveze, vrisane v grafit. Pittas navaja besedila, ki so povezana s protesti, prebujenimi dejanji, z opaženimi stavki in s citati iz časopisov, ki so odmevali ob pomladni revoluciji v Evropi, kot primer pa umetnik navede upore v Hongkongu leta 2019, kjer so se ljudje pred policijskimi enotami zaščitili s kupi opek, iztrganimi iz pločnikov. "Delam na tem, da ujamem javni spomin in ga postavim v zgodovinski kontekst. Ti dogodki na Kitajskem so me res fascinirali. V njih sem našel estetiko, preprostost, neposrednost. Odpor je avtomatska reakcija. Če nas nekaj boli, se moramo upreti in ne smemo razmišljati o tem, ali je vredno ali ne. Citati so teksti, ob katerih razmišljaš, jih vzameš s seboj po ogledu razstave in so zelo osebni. Gotovo jih vsak razume drugače," je dejal Pittas.
Koruza za Moonshine
Slovenski umetnik Mark Požlep in francoski Maxime Berthou Mariboru predstavljata del projekta, ko sta pred dvema letoma preplula reko Misisipi s šestmetrskim parnikom, ki sta ga pred tem odkupila od nekoga, ki je to želel, a mu ni uspelo. "Predelala sva ga z željo, da kulturološko raziščeva to reko, ki predstavlja eno najdaljših rek na svetu in tudi najbolj vplivnih gospodarskih poti v Ameriki. Zelo naju je zanimal tudi razlog za njeno onesnaženje, kar pa je povezano s proizvodnjo koruze. Okoli reke je namreč koruzni krog, kjer je največja proizvodnja koruze na svetu nasploh. Zbrala sva 42 različnih primerkov koruze, na koncu poti pa sva vse skupaj destilirala in naredila pijačo Moonshine. To je alkoholna pijača, ki je nastala v času prohibicije v Ameriki. Iz dveh ton koruze je nastalo nekaj tisoč litrov, z denarjem od tega pa sva financirala celotno pot. Ta pijača je destilat najine poti. Projekt je razdeljen na več delov: prvi je Moonshine, zdaj je tukaj razstava, sledijo pa knjiga, film in gledališka predstava. Na poti sva se soočala z veliko revščino, rasno problematiko in tako naprej, zato se vsega ne da zaobjeti zgolj z enim medijem," je na včerajšnji predstavitvi dejal Požlep.
"Če nas nekaj boli, se moramo upreti in ne smemo razmišljati o tem, ali je vredno ali ne"
Javnega odprtja zaradi ukrepov v pandemiji ne bodo izvedli, prav zato še ni znan program ob razstavi, ki bo odprta do 17. julija. Za zdaj je napovedana le jutrišnja mednarodna konferenca Radikalnim in kreativnim ekologijam naproti, ki bo potekala v organizaciji ljubljanskega Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo. Urška Jurman iz društva izpostavi, da bo v spletni obliki, na povabilo pa so se odzvali ugledni mednarodni avtorji, umetniki, kustosi, tudi Magnason, avtor spominske plošče, po katerem je trienale dobil ime. Obravnavali bodo resnost okoljskih in podnebnih razmer, pa tudi potencial umetnosti, da se z njimi kritično in kreativno spopade na lokalni in globalni ravni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
