Kolumna Svetlane Slapšak: Kontrola trolanja

Poslušaj
Andrej Petelinšek

Slepota za Janševo trolanje je morda videti bolj elegantna in se zdi tudi intelektualno superiorna: a posledica je, da tako izgubljamo časovno sled, sosledje napak in zlih namenov, izmika se nam logika avtoritarnosti. Pozaba, v tem primeru namerna in neodgovorna, tako realno ustvarja mit o Janši, ki ga potem desnica uporablja kot "dokaz", da je janšizem zgolj psihološka motnja tistih, ki niso … janšisti. Hvala za takšno plehko in poceni eleganco!

Janša je bil nedavno na konferenci v Izraelu, ki je bila v gosti mreži prevar izraelske najvišje oblasti označena kot konferenca o rastočem antisemitizmu v svetu. Vlada, ki izvaja mednarodnopravno potrjen genocid nad semiti (Palestinci), torej ultimativni akt antisemitizma, s predsednikom, ki je uradno preganjan za ta zločin, si je dovolila vrhunski sarkazem, kakršne ima Netanjahu tako zelo rad: konferenca je bila sestanek preverjenih antisemitov! Marine Le Pen, pravkar obsojena, skupaj s kakimi dvajsetimi sodelavci, za korupcijo oziroma krajo evropskih sredstev, potem ko je stranko podedovala od očeta, obsojenega zanikovalca holokavsta, in jo malce pološčila za dnevne politične potrebe; Viktor Orban, ki je volitve dobil predvsem z antisemitizmom in sovraštvom do svojega nekdanjega mentorja Sorosa. Njegovo predvolilno kampanjo sta leta 2013 vodila dva ameriška spin doktorja judovskega porekla, Arthur Finkelstein in George Birnbaum, ki sta si za ta namen "izmislila" Sorosa kot glavnega sovražnika. Pred tem sta organizirala predvolilno kampanjo za Netanjahuja, on ju je tudi priporočil Orbanu. Svojo kampanjo sta imenovala "glas odvračanja" (rejection vote): gre za akumulacijo laži, ki jih vseh ni mogoče preverjati, in potem določen del volivcev v ogorčenju prestopi na drugo stran, drugi del pa ne voli ali voli drugače, kot velevajo njegova nekdanja prepričanja. Nekaj let pozneje je Szilárd Demeter, ​Orbanov visoki funkcionar, objavil članek, v katerem je Sorosa imenoval "liberalni Führer" in omenjal "strupeni plin, ki se širi iz celice multikulturne odprte družbe"… Reakcija mednarodnih judovskih društev so bili zgroženost in protesti, tudi ameriška vlada je reagirala. V družbi antisemitov se je na begu znašel tudi Milorad Dodik, ki še danes negira genocid v Srebrenici in je aktivno sodeloval v vojni, v kateri je, točno po petih stoletjih (1492-1992), judovska skupnost Sarajeva zapustila mesto in se izselila v Izrael. Ostala je le še peščica.

Janša se je odlično vklopil v to skupino: njegovi mediji so skupaj z madžarskim denarjem v Slovenijo pripeljali tudi sovraštvo do Sorosa, ki je pred tem za svoje zasluge dobil državno priznanje. Potem je Janševa medijska delavnica laži dolga leta imela Sorosa, "judovskega milijonarja", za glavno mednarodno tarčo, ob tem pa doma še vse, ki so prejeli kako Sorosevo štipendijo. Skupaj s Sorosem so vedno napadali tudi judovske kroge, ki menda obvladujejo Hollywood, vse, kar je levo v Ameriki in na celem svetu, in stojijo za woke in drugimi, posebno LGBT-gibanji. Z drugimi besedami, antisemitizem v čisti obliki! Oja, kako neelegantno je spremljati Janševo trolanje …

Debate o konferenci v Jeruzalemu so škandalizirale dober del izraelske javnosti in judovskih organizacij po celem svetu, mnogi povabljeni so udeležbo odpovedali, med njimi izraelski predsednik Herzog. Doma se še spomnimo afere z vohunskim orodjem Pegasus podjetja NSO in Janševe vloge v tem. Netanjahu je skušal, že spet s skrajnim sarkazmom, pod klobuk antisemitizma spraviti globalni nacifašizem. S tem je termin postal tako toksičen, da je vsaka njegova nadaljnja uporaba vprašljiva. Pot za spinanje, torej za laži, prevare in manipulacije, je široko odprta.

Doma pa lahko spremljamo trapasti spin z referendumom o dodatkih k pokojninam najbolj priznanih umetnic – umetniki se trenutno ne računajo. Zvonko Černač je razkril pravi cilj referenduma, da se namreč volivci vnaprej opredelijo za desno politično opcijo, in je v svoji neskončni politični neumnosti tudi izjavil, da je pomen referenduma pravzaprav simboličen. Z drugimi besedami, da na referendumu glasujemo načeloma za Janšo in da gre za predvolilno ogrevanje, težko šest milijonov evrov. V Srbiji je pravkar ustavno sodišče zavrnilo Vučićev predlog o referendumu o njem samem: bomo v Sloveniji res privolili v takšno idiotsko predstavo okoli Janševega ega in za uničevanje referenduma kot politične opcije?

*

V Večeru redno pišem kolumne od februarja 1998, torej polnih sedemindvajset let. Objavila sem nekje med 1350 in 1400 teksti, ne izključno kolumen. K sodelovanju me je povabila Dragica Korade, legendarna novinarka in avtorica, izjemna osebnost in dobra prijateljica: to je zame bila velika čast. Povezana sem z dnevnikom na mnoge načine, sodelovala sem z mnogimi uredniki/-cami sobotne priloge, z vsemi dobro, posebno pa z Dejanom Pušenjakom in Rokom Kajzerjem. Ko je udarila novica o odpustu Roka Kajzerja, duhovitega in analitičnega, ko piše, in strastnega, preciznega in polnega razumevanja, ko ureja sobotno prilogo, sem doživela pravi šok. Njegova definicija, da imperij vrača udarec, me je globoko pretresla: brez poznavanja detajlov mi je bilo jasno, da gre za nekaj, kar nima nobene zveze s pisanjem, kompetencami in kvalitetami in da se nanaša samo na samovoljo in arbitrarnost – ta pa uničuje tisto najbolj pomembno pri dnevniku, kredibilnost. Obenem je postalo tragično jasno, da kompetenca in kvaliteta nista najvišji cilj obstoja dnevnika. Posledično tudi prenehanje sodelovanja ne bi pomenilo nič resnejšega. Nadaljevanje sodelovanja pa bi pomenilo zgolj osamljeni glas spomina na Večer, kakšen je bil. Nujno je bilo tu postaviti tudi vprašanje, zakaj sploh pisati, kar se tudi sicer sprašujem vsaj enkrat dnevno. Ostaja samo še dejstvo, da je to morda moje zadnje oglašanje. Vsak odmev patetike torej nujno odpade.

Kot državljanka, povezana s časopisom, zahtevam pojasnilo, zakaj so štirje novinarji odpuščeni. Pojasnilo bo morda lahko prepričljivo v kontekstu drugih kriznih okoliščin v dnevniku, ne bo pa spremenilo mojega mnenja o delu urednika in o pisanju avtorja, iste osebe. Predlagam torej vrnitev vseh odpuščenih, ki to želijo. In zahtevam še objavo njihovih stališč.

V medijskem okolju, v katerem živimo, dušenje in raztegovanje medijev in teles/duš tistih, ki v njih delajo, postajata stalnica. Kako je mogoče, da so glavni problem odkrivanje, predstavljanje in kritika resnice? Kako je mogoče, da ljudje zaradi objavljanja dejstev doživljajo travme?

Kako je mogoče, da v tem istem prostoru in v istem času na drugi strani iste medijske branže, kjer je resnica cefrana, zasmehovana in se duši v blatu, živi druščina, ki se razkazuje javnosti v vsej svoji obsceni sreči laganja in prevarantstva? Ali je mogoče, da država tega ne opazi in tolerira uničevalno orgastičnost neprištevnih, neumnih, šarlatanskih, pijanih? Tiste, ki nastopajo v medijih, takoj prepoznamo po prvih besedah in telesnih znakih: eni so srečni in žarijo od občutka moči – to je desnica, tisti ljubeznivo-depresivni pa so na drugi strani. Veliko lažje je, ko obravnavaš samo tekste … Tudi zato je samovoljno odpuščanje tako neznosno, tako ubijalsko obupno, tako nesmiselno. Medijski zakon takšno situacijo deloma omogoča. Nikjer ni omenjena edina rešilna poteza za medije, če še znamo ceniti razum in talent. To je, da država plačuje medije, da bi jo kritizirali. Solidno plačani, trajno zaposleni in brez strahu bi medijski delavci lahko usmerili vse, kar imajo, v tiste cilje, o katerih so premišljevali še kot študentje. Vsi ostali mediji naj se znajdejo na trgu. Pogoje, ki jih imajo takšni državni mediji, lahko ustvarijo, če so enako ali bolj kritični in kredibilni. Za vse pa veljajo merila in zaradi teh država ne financira tistih drugih, poslovneži pa od njih bežijo, saj ne prinašajo dobička. Vprašanje, ki ga danes postavljajo mediji, posebno tiskani, ni, zakaj jih potrebujemo, ampak, kaj se zgodi, ko izginejo. Izginotje pa je bližje, ko ni več ljudi – kot je denimo Rok Kajzer.

Šelestenje papirja, ki je zdaj v četrtem stoletju obstoja, po možnosti ob kavi, ni nostalgična podoba (se pravi uradno mrtva), ampak del osnovnih gest državljana, ki lahko vrže papir v koš in gre demonstrirat: to pa težko počneš, ko loviš ravnotežje z odprtim zaslonom. Morda je res staromodno, ampak je šik, saj natisnjeni tekst popolnoma kontroliraš. Mobilnik je medtem postal integralni del protestov. Možnosti torej so, če sta le vpeta razum in strast, tudi ko se samo svetlikata v masi. In vse to je mogoče samo, če je kontrola trolanja pripeljala do mehanizmov, ki lahko preprečijo razširjanje laži in prevar. Država še nima ne tehnike niti moralnega poguma, da kontrolira vse bolj prisotno podzemlje politike, kaj šele, da bi za to imela ustrezne mehanizme; mehanizmi so še zmeraj posamezniki, ki "v korist svoje škode" in ob zavračanju državnih virov dobička in privilegijev vodijo boj z močnim in hitro rastočim sovražnikom: prav to mukotrpno delo bi lahko opravljali mediji, ki so itak pri samem viru informacij in mnenj. In s tem upanjem končujem pledoaje odpuščenim novinarjem Večera.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.