Svoj glas lahko oddate na Večerovi spletni strani ali osebno na projekcijah Letnega kina Minoriti. S tem se potegujete tudi za nagradi - podelili bomo namreč dvakrat po dve vstopnici za katerekoli od ostalih projekcij mariborskega letnega kina v avgustu.
Peti od predlaganih filmov, ki čakajo na vaš glas, je Mož s kamero sovjetskega režiserja Dzige Vertova iz leta 1929.
Filmski mejnik Dzige Vertova v hipnotični uri in pol pokaže ves potencial, ki ga prinaša film kot nov medij resnice, nova umetnost, nov način dokumentiranja in – ne nazadnje – nov način manipulacije. Njegova prelomnost je prav v tem, da nobene od navedenih plasti filma ne skriva, ampak jih odkrito, s filmskimi sredstvi razgrinja pred gledalcem in gledalko. Še danes (ali mogoče danes še bolj?) zbuja čudenje in še naprej navdihuje številne filmarke in filmarje, saj je reference nanj možno videti v neštetih naslovih, ki so mu sledili. Filmska zgodovina je zgodovina pred Možem s kamero in po njem.
Filmska zgodovina je zgodovina pred Možem s kamero in po njem
Kamera je oko, mehansko oko, ki tako kot lokomotiva, tramvaj in drugi izumi moderne dobe zmore več kot običajno človeško oko. Čeprav v filmu s pomočjo stop animacije sama od sebe oživi pred našimi očmi, vseeno potrebuje človeka, moža s kamero, da jo upravlja, jo ponese med ljudi, usmerja njen pogled in tako interpretira gole mehanične postopke. Snemalec je dokumentarist, voajer, delavec, revolucionar, manipulator. Človeštvo s prihodom kamere nikoli več ne bo enako. Čeprav je kamera ena v vrsti iznajdb industrijske revolucije, je hkrati več kot le iznajdba – je tista stvar, skozi kateri to revolucijo opazujemo, gledamo, se nad njo navdušujemo in se ob njej zgrozimo. Mož s kamero (z današnjega zornega kota) modernizacije ne poveličuje, ampak jo beleži, reflektira in revolucionira.
Montaža je šiv, mehanski šiv, ki tako kot mehanizirane statve in šivalni stroj zmore več kot običajni človeški postopki. Šiva čas in prostor, na videz nepovezane dogodke in ljudi v novo celoto, v živi kaos modernega življenja. Takoj za tem, ko neki izum, neko modo, neki dosežek, neki obraz postavi na piedestal, ga v naslednjem trenutku zmaliči, prežveči in zamenja z drugim. Nič ji ni sveto, nič ne ostane nedotaknjeno; ko je zabeleženo, je ujeto in prepuščeno njeni milosti in nemilosti. Nova sila interpretacije, nova sila beleženja časa in prostora je gola fascinacija nad gibljivimi sličicami, ki, pognane v tek, imitirajo neujemljiv tok življenja. Vertov – oče novega, avantgardnega sovjetskega filma, pionir dokumentaristike in predhodnik cinema veriteja – transparentno pokaže ves postopek nastajanja in predvajanja filma, a še vedno, 100 let kasneje, se lahko čudimo, kaj filmska umetnost zmore in kakšno revolucijo pogleda je povzročila.
