Gledališče Pippa Delbona se rojeva iz napake, iz rane

Pippo Delbono je zelo znan gledališčnik in filmar. Poglejte fotografijo in videli boste, da ste ga že videli na filmskem platnu. Večinoma v filmih, ki jih je tudi sam režiral in v katerih ne manjka tudi drugih zvezdnikov avtorskega filma. Morda ste videli Amore carne (angl. naslov Love Flesh), Sangue, Blue Sofa, morda ste ga videli v filmu Luce Guadagnina Jaz sem ljubezen s Tildo Swinton. Igral je tudi v filmu Petra Greenawaya Goltzius and Pelican Company.

Iz umobolnic in z ulic na odrske deske

V Sloveniji je bilo že mogoče videti tudi njegovo gledališče. Pred osmimi leti je Compagnia Pippo Delbono gostovala v Cankarjevem domu s predstavo Vojna, ki je, tako kot Evangelij, ki ga bomo videli tokrat, eden od evergrinov te gledališke skupine. Vojna je predstava, ki slavi raznolikost, pravzaprav "ekscesivno raznolikost", saj je predstava "nastala iz nuje, da osvetli življenje, rojeno iz obrobnosti, bolezni, trpljenja in človeške različnosti, ter ga izrazi s krikom, plesom in igro." Vojna velja, tako kot tudi veliko drugih Delbonovih predstav, za "menažerijo obstrancev", v njih nastopajo ljudje, ki so kot Delbono živeli v umobolnicah, ulični umetniki, nekdanji brezdomci, otroci z Downovim sindromom, seveda pa tudi profesionalni igralci. Nekateri prav zaradi tega ne zagovarjajo njegovega gledališča krutosti, izrazito kinetičnega gledališča, saj naj bi bile predstave "mimohod socialnih primerov, dvor obrobnežev," ki jih Delbono instrumentalizira, da bi na njihov račun ustvaril želeno čustvo. Vendar Delbono pravi, da se je zanje odločil, "ker so lepi, ker obstaja umetnost, ki se rojeva iz napake, iz rane". V gledališče prinašajo "sijajno lepoto, lepoto grimas življenja, telesnih in duševnih ran, ki bolje osvetlijo krhko lepoto stvari," pravi. Ob nastajanju predstave Vojna je nastal tudi dokumentarni film, posnet v Izraelu in Palestini, leta 2003 je na beneškem filmskem festivalu zanj dobil nagrado za najboljši dokumentarec.

Kristusovo izročilo v begunskih časih

Nekaj njegovih stalnih obstrancev (predvsem Bobója,) v osrednjih vlogah bomo videli tudi v predstavi Evangelij, ki je na poti že vse od premiere pred tremi leti v zagrebškem HNK, ki je koproducent predstave. V Evangeliju
"Delbono raziskuje sodobni pomen Kristusovega izročila, ki se zdi v času vzpostavljanja novih zidov, rasizma in ksenofobije boleče aktualno. Tok osupljivih podob, glasbe in čustev se na odru prepleta z osebnimi spomini igralcev in plesalcev, katerih življenja so globoko zaznamovali travmatični dogodki krute vojne in iskanje zatočišča na stari celini. Predstava je ganljiva oda ljubezni, ki zadene v srž današnjega časa," so o predstavi zapisali v festivalski napovedi. Bolj direktno: hotel je narediti predstavo o Kristusovem pasijonu, naredil pa je predstavo o sodobnih beguncih, pravi nekje Delbono.
Med nastajanjem predstave je Delbono posnel v begunskem taborišču tudi film s tem naslovom. Evangelij lahko vidite v soboto, 27. oktobra, na Velikem odru.

Rad bi se spet kdaj šalil na odru

Pippo Delbono je neizprosen kritik umetnosti, ki samo ohranja status quo, "konzervatorske umetnosti". "Ne bojim se reči, da je italijansko gledališče mrtvo," pravi, in kar velja za gledališče, velja še bolj za državo. Tako je mislil že takrat, ko Italija še ni zavračala begunskih ladij in čolnov. Med njegovimi vzorniki in stalnimi referencami je filmar in literat Pier Paolo Pasolini, večkrat citira njegovo misel, da je kultura predanost prihodnjim generacijam in ne naslednjim volitvam.
Delbono je med širšo publiko dolgo veljal bolj za komika in satirika, vendar sam pravi, da obstaja čas za ironijo in obstaja čas, ko ta ni mogoča. Upa, da bo kdaj lahko ponovno delal to, kar ima rad, "se šalil in zafrkaval na odru", ampak "ne še danes".