Je omikan klošar, ki se je odločil, da ne bo služil sistemu, temveč bo denar pridobival od tistih, ki mu služijo, bolj svoboden? Kakšna svoboda je, če se moraš za petdeset evrov (ki bi jih potreboval, da bi prišel do sestre, ki je v bolnišnici, ker jo je na cesto, pod avto porinila konkurentka za službo) pustiti utopiti?
Bolj kot nam drama sodobnega švedskega dramatika ne pusti utvare, da je mogoče "nadležni notranji glas, ki svet vztrajno meri v številkah, evrih in procentih" utišati, bolj si želimo, da bi lahko bilo drugače. Ampak seveda ne more biti drugače. Torej: je predstava vredna našega denarja in našega časa?