Gospod fotograf in njegova presneta kamera

Inspiracijsko izhodišče zgodbe je Miloš Tomić v okviru rezidence GuestRoom odkril ob obisku Fotografskega muzeja Modrinjak, kjer se je prvič srečal z zbirateljsko in umetniško zapuščino Dragiše Modrinjaka in od navdušenja izustil: "Uau!" Zbirka enega najbolj prepoznavnih imen mariborske fotografije Dragiše Modrinjaka, ki jo po njegovi smrti upravljata sinova Matej in Miha, šteje več tisoč kosov fotoaparatov, objektivov, fotografske opreme, fotografij, razglednic … In Tomić, tudi sam navdušen fotografski zbiratelj, se od takrat enostavno ni več mogel ločiti od zbirke. "Moja prva ideja je bila, kako bi vse te fotoaparate in objektive, ki se ne uporabljajo več, znova lahko uporabili." In mariborska filmska scena mu je dala priložnost, da svoj navdih pretopi v film.

Mariborska filmska scena je hitro pograbila njegovo idejo in ga najprej povabila na enomesečno rezidenco v okviru programa Guest Room Maribor. "Zame je to bilo rajsko! Nikoli doslej še nisem imel toliko svobode in časa, da se osredotočim na eno stvar. Prvi teden sem neprekinjeno brskal po tisočih fotografijah in negativih, od znotraj zaklenjen v muzej. Ob tem pa se vozil s kolesom in spoznaval mesto, bral knjige, plaval v bazenu."

V časovnem stroju

Pritegnili so ga nepozabni trenutki, ki so jih ujeli fotoni svetlobe, privlačni obrazi, od katerih ni mogoče odvrniti pogleda, igra svetlobe in erotika fotogeničnosti. "Kot da bi se usedel v časovni stroj in odpotoval v neke druge čase …" Nato se je začel proces ustvarjanja, ki je preteklost presnel v sedanjost preko rezanja, lepljenja, sestavljanja, ponovnega fotografiranja in snemanja, kar je proizvedlo prvi filmček, "asociativni niz", dolg manj kot dve minuti. A to za umetnika, polnega vtisov in idej, še nikakor ni bilo dovolj. Kratek video kolaž, ki je nastal v okviru GuestRoom Maribor in v sodelovanju s Fotografskim muzejem, je bil predstavljen producentski Mojci Pernat iz Film Factory, ki je idejo takoj prepoznala kot izredno zanimivo in z Milošem Tomićem naredila nadaljne korake k produkciji kratkega animiranega filma.

Miloš in Mojca sta pripravila projektni paket in uspešno kandidirala za srestva Slovenskega filmskega centra in Mestne občine Maribor. Skupaj sta sestavila majhno, a zelo učinkovito ekipo, ki so jo sestavljali, zraven Miloša, avtorji: direktor fotografije Andrej Firm, 2d animatorja Alesandar Petković in Isidora Vulić, dramaturginji Maria Bohr in Marina Ćetković, montažer Marko Simić, oblikovalca zvoka Dako Puač in Mićun Jauković ter glasbena skupina Širom.

Nato pa je Tomić v Mariboru preživel naslednjih pet dni v družbi dramaturginje Marine Gumzi (Maria Bohr), ki mu je pomagala vse skupaj zaokrožiti še z zanimivo zgodbo. "Družila sva se ob Dravi, skupaj kosila, risala ogromne diagrame … in se nato srečala s sinom Dragiše Modrinjaka Matejem. Ima res velike oči, ki izžarevajo navdušenje." In tako je naslednik velikega fotografa, ki zdaj skrbi za fotografsko zbirko, postal glavni junak filma. Ker je tudi Tomić oče in hkrati velik zaljubljenec v film, se je razvoj zgodbe naravno zgodil v smeri družinske navezanosti: "Od ljubezni do umetnosti ponoreli oče in sin, ki se bori za očetovo pozornost in ga skuša na vse načine potegniti iz njegovega sveta. Tako je to postala moja zgodba. Nor sem na film in sin, ki je zdaj že v letih, ko se ne želi več družiti z mano - star je dvanajst -, je bil na to malo, kdaj pa tudi bolj ljubosumen. Ker sem bil tako zatopljen v delo, mu nisem vedno posvečal dovolj pozornosti - kar je neumno, priznam -, a tako se včasih preprosto zgodi. Ne vem pa, ali je to tudi zgodba Dragiše in Mateja …"

​Očetova strast

Glavni akter filma je potrdil, da je Tomićevo razmišljanje tudi v njegovem primeru blizu resnici. "Težko ocenim, koliko je film njegova avtorefleksija in koliko je vključil opazovanja mene kot sina, saj ga bom tudi sam jutri prvič videl … Če ima kdo tako močno strast do kake stvari, kot jo je imel moj oče, to vpliva tudi na preostale sfere življenja. Otroci smo to sprejeli in ga skušali razumeti, seveda pa smo tudi sami želeli, da bi bili sprejeti takšni, kot smo," je pojasnil Matej Modrinjak. Medtem ko se je njegova sestra Maja posvetila mediju filma in televizije - in po smrti očeta tudi posnela dokumentarni portret Dragiša Modrinjak, mojster fotografije (2011) -, je prav on najbolj močno prevzel očetovo ljubezen do fotografije in se z očetom velikokrat pogovarjal kot fotograf s fotografom. "Muzej je bil očetov 'trip', potem pa smo vedno bolj pomagali otroci. Sčasoma smo skozi diskusije z njim in drugimi začeli idejo razvijati tudi po svoje, z bolj modernimi pristopi."

Ob tem se tudi spominja, kako se je oče na vse pretege trudil, da bi muzej ostal čim bolj povezan z Mariborom, a za to nikoli - vse do danes - ni bilo resnega sogovornika in pravega signala s strani mestnih institucij. "Mislim, da je bila njegova napaka, da muzeja ni delal zase, ampak za mesto. Vedno se je pogovarjal z župani, ti so se menjavali in iz tega nikoli ni bilo nič. Še zdaj se kravatarji radi pridejo fotografirat v muzej in se hvalijo, kaj imamo v mestu, a nikoli se ne zgodi nič konkretnega. Ne želim se ujeti v isto past obljub kot oče, zato muzej povezujemo z vsemi aktivnostmi družine Modrinjak." Med drugim tudi z novonastalo NFT art galerijo in trgovinico MO3S v avstrijskem delu Cmureka. "Seveda pa bom zelo vesel, če bo muzej čim bolj povezan z Mariborom, kjer še naprej poteka sodelovanje s skupnostjo GT22, turističnimi vodiči pa tudi z navijači NK Maribor." Trenutno je v muzeju na Glavnem trgu 22 na ogled razstava arhivskih razglednic mesta Maribor iz preteklega stoletja, ki jo je mogoče obiskati kot del vodene ture ali ob dogovoru z GT22, za izposojo pa so na voljo tudi polaroidni fotoaparati iz zbirke.

​Magičnost pogleda

V mesto se je, podobno kot Modrinjakovi, ob svojem štiriletnem bivanju med rojstnim Beogradom in Mariborom zaljubil tudi Tomić. Pravi, da ga navdušuje izjemna bližina narave. "Na neki točki sem resno razmišljal, da bi se z družino preselil sem in tukaj ustvarjal naprej, a nato je tudi koronavirus marsikaj spremenil." Zaradi epidemije, ki nas je vse prikovala na domove, je tudi manj lokalnega pridiha v filmu, saj sta njegova produkcija in postprodukcija potekali na daljavo. Filmar je za konec dodal, da ni bil njegov namen posneti portret fotografskega mojstra in da ga ne gre gledati skozi to optiko, se je pa z njim skozi svoje in njegovo delo dodobra spoznal. "Urednica pri Večeru mi je rekla, da je bil Dragiša zaljubljen v ljubezen. Fotografiranje je bilo zanj v času, ko mnogi še niso imeli fotoaparatov, način šarmiranja, zapeljevanja ljudi. Bil je gospod fotograf. In to magičnost pogleda skozi objektiv je močno čutiti." Pravi, da je v njegovi zbirki še na desetine zgodb, ki bi jih bilo vredno povedati, in da je tudi sam film ustvaril na podlagi cele kopice idej in navdihov, zato želi, da bi se vanjo poglabljali še mnogi umetniki in umetnice z vedno novimi pogledi in perspektivami."