Kako ste razvijali vašo interdisciplinarno predstavo, ki povezuje aktualno okoljsko krizo s konceptom plastičnosti človeške psihe?
"Začelo se je z ukvarjanjem, proučevanjem zvokov, zvočnih kompozicij in povezovanjem, kako zvenijo različne stvari in kakšen vmesnik je lahko telo. Ideja za predstavo se mi je porodila, ko se je v mojih rokah znašla plastika. Ker je v naših življenjih veliko plastike in plastičnosti, s tem v povezavi pa nastajajo tudi okoljske težave, sem začel raziskovati, se preko umetnosti in znanosti poglabljati v probleme in ozadja. Glavno sporočilo, ki sem ga želel predstaviti, je, da nikoli niso težava stvari same po sebi, ampak človeški um in psih(ologij)a, kako določene stvari uporabiti ali jih sploh uporabiti. Odstirale so si mi plasti, spoznanja o začaranih zankah, prelaganju krivde, igranju vlog žrtve in (političnih) modelih moči, namesto da bi razumeli, priznali, da je uporaba, zloraba materije, bodisi plastike ali česa drugega, pa tudi človeških duš, uma in telesa v naših rokah. Ne verjamem, da smo kot posamezniki najbolj močni in mogočni, v kontekstu uporabe plastike pa imamo določeno moč, kaj početi z njo."
Kakšne impulze ste začutili s strani mariborske publike, kako se je odzivala na sobotnem performansu?
"Na vsaki predstavi se ustvarijo različne atmosfere, realnosti. Gre za trenutek, prostor in energije, ki lahko povezujejo in osvobajajo vse prisotne. Publike ne želim ocenjevati na osnovi enega srečanja in nikoli ne želim vzpostaviti ločnice, pregrade med mano in obiskovalci, ampak vzpostavljam povezavo. V Mariboru sem začutil obotavljanje in kolebanje, ko sem koga iz občinstva povabil v ospredje, vendar so se mi ljudje kljub zadržanosti zdeli kar odprti. Je pa bilo drugače kot recimo v Indiji. Pri nas v Indiji, kadar nekaj praznujemo, na primer ko otrok shodi, plešemo. Tudi recimo Italijani, Španci, Brazilci veliko plešejo, pri njih je ples del vsakdana in znani so njihovi plesni festivali."
Interakcija z mariborskim občinstvom
Nadaljnje hiberniranje izvajalca, režiserja, producenta in urednika dramaturgije Jaskarana Anande je impresiven interdisciplinarni performans z zvočno-video instalacijo, plesom in interakcijo z udeleženci predstave. Obiskovalci so vstopili v subtilno zatemnjeno dvorano v Vetrinjskem dvoru Maribor, prekrito z odpadno plastično embalažo. Vseprisotno in širše razumljeno plastičnost je reflektiral tudi plesalec, odet v plastično obleko. Na začetku se je občinstvo "okopalo" v nesnagi, tipalo plastiko, hodilo po njej in s tem ustvarjalo zvoke. Zvočno kompozicijo je z gibi in povratnimi učinki med posnetimi in udarnimi zvočnimi sekvencami v živo ustvarjal tudi performer. S stopnjevanjem dinamike gibov je 29-letni Anand aludiral na resnost situacije. Z (dokumentarnim) video delom, ki se osredotoča na uporabo in alternative plastike v okviru kapitalizma, potrošnje, moči korporacij in politikov, pa je v gledalcih budil zavest o lastnih dejanjih in mislih ter vplivih nanje. V tem stilu je sledil epilog - udeleženci so na koncu pospravili plastično sceno.
Menda ne marate vprašanja, ali inspiracijo najdete tudi v indijski mitologiji, pa vendarle, ali jo, glede na to, da ste bili rojeni v New Delhiju? In kakšna je vaša pot?
"Profesionalno sem začel plesati pri šestnajstih letih, ko sem se pridružil sodobni jazz skupini, ki ni imela ničesar skupnega s tradicionalnim indijskim plesom. Kulturni kodi in korenine na neki način vplivajo name, čeprav mi nacionalno označevanje ni všeč, saj so si različne mitologije podobne, bližje so mi nevroznanost, interaktivna in kvantna fizika, s pomočjo katerih poskušam interpretirati in razumeti realnost. Moje področje je tudi znanost, diplomiral sem iz računalništva in končal magisterij. Tri leta sem bil svobodnjak, nakar sem se preselil v Evropo in v Linzu ustvarjam zadnjih šest let."
Kombinirate veliko tehnik - gib, sliko, zvok, a vselej stavite na telo.
"Tako je, ker je telo glavni vmesnik, deluje kot dekoder za vse, kar počnemo v življenju. Različne medije in plesne tehnike uporabljam zato, ker se želim dotakniti kolektivne zavesti, sporočila svojih predstav posredovati vsem in na čim bolj jasen način, v občinstvu pa so različni, multikulturni ljudje, ki stvari sprejemajo različno. Gre tudi za dramaturgijo predstave, saj bi se, če bi ves čas le plesal, ljudje, ki s(m)o v vsakdanjem tempu hitro naveličani, najbrž zdolgočasili in morda ne bi dojeli mojega sporočila, se poglobili v koncept in izvedbo."
Kakšne transformacije opažate na plesni sceni, kaj se dogaja zadnje koronsko leto in pol in kako je situacija vplivala na vas?
"Težko mi je bilo, kakor večini plesalcev. Najtežja je bila omejitev gibanja, pogrešal sem premikanje, ker je moje telo medij v gibanju in je zelo čustveno, pretočno, navajeno je, da se veliko giblje, nato pa se je vse nenadoma prekinilo, zaprlo. Vendar sem situacijo sprejel kot priložnost, se bolj intenzivno posvetil raziskovanju in se ukvarjal s proučevanjem zasebnosti, vplivom tehnologije in on-line produciranjem."
Z iskanjem rešitve za plastični problem moramo biti pozorni tudi na nepotrebne informacije, ki vstopajo v naš um, in jih preusmeriti, pravite. Kako informacije, na primer o covidu ali krizi v Afganistanu, oblikujejo človeški um?
"Zelo in travmatično. Ne glede na to, kje živiš, se nas globalni problemi, informacije in politične igre ter zlorabe moči dotaknejo, vplivajo na nas, ker se ne moremo ločiti od Zemlje in uma. Prepričanje, da smo ljudje najmočnejši ter lahko obvladujemo svet in naravo, je kot začarana zanka, v katero se vedno znova ujamemo in vračamo. In to je res noro. Ostajamo na enem nivoju, fokusiramo se na um, ki mu nekdo od zunaj narekuje, kaj potrebuje, kaj naj misli in podobno, čeprav naši možgani zmorejo veliko več in je človek večplastno bitje. Če bi presegli koncept, ki na piedestal postavlja zadovoljevanje ega in želje privilegiranih, se bombardiranje v Afganistanu in druge katastrofe morda sploh ne bi zgodili."
Ali lahko ples redefinira um, misli, kakšno moč ima ples?
"Ples ni projekcija od zunaj, ampak je notranji proces, sprejemanje, spoznavanje in čutenje telesa, kakršno je. Je hkrati učenje na zavedni in nezavedni ravni. Osvobaja čustva, kolektivne in individualne travme ter strahove, kar je zelo pomembno in lahko posamezniku in družbi pomaga preseči podedovane, stare zgodbe, se jih otresti. Ples je način komunikacije v tradicionalnih umetniških kodih in javnih prostorih ter onkraj njih, je zelo interdisciplinaren. Ko telo govori jezik plesa, je v transu, presega družbene, politične, socialne in kulturne okvire, nas povezuje in združuje v kvantno stanje. Nevroznanstvene raziskave potrjujejo, da pomaga in dobro deluje tudi gledanje plesa. Zato bi vsi morali plesati."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
