(INTERVJU) Jurij Drevenšek pred Bobom leta: "Špilferderberji so tisti, ki razmišljajo s svojo glavo"

Ko sva si nazadnje sedela nasproti, bilo je prav tako nekaj dni pred Bobom leta, je svet bil postavljen precej drugače. Sva danes zelo drugačna?

"Za naju težko rečem, ker se dve leti nisva videla, a mislim, da smo nekako vsi."

Vsekakor pa je zelo drugačen bil lanski Bob leta, zgolj na spletu in brez občinstva. Priznam, v precej medlem spominu mi je ostal.

"Tudi meni. Bil je nekakšna vmesna varianta. Zaradi situacije se ni vedelo, ali Bob leta sploh bo, odločitev je nato bila sprejeta na hitro in odločili smo se nekaj narediti. Spomnim se snemanja, ki se mi je zdelo zelo čudno, tudi to, da je potem vse skupaj bilo zgolj na internetu. Rekli so, da gre ob šestih popoldne to ven, jaz pa nisem imel nobene treme. Ne spomnim se, ali sem si posnetek potem pogledal še isti dan. Nisem si znal predstavljati, da tisti trenutek, tako kot še leto prej, stojim pred polno dvorano. Vse je bilo v eni taki čudni čorbi. Tam smo bili zgolj snemalec, tonski tehnik, asistent in midva z Juretom Karasom. Nobenega odziva. Koronabob pač."

Najdete svoje mesto v svetu, v katerem je virtualno vse, od koncertov, predstav do seksa?

"Ne, vedno bolj mi gre na živce. Celo do te mere, da sestankov nimam več od doma, saj sem ugotovil, da so se raztegnili čez cel dan, pa tudi o službi sem nato doma govoril še ure in ure. Vse skupaj je postalo zgolj pisarna. Se je pa pokazalo, da lahko na ta način marsikaj naredimo hitreje. Na živce mi gre tudi to nenehno pisanje. Celo na mejl se danes pričakuje takojšen odgovor, ljudje mislijo, da mi lahko pišejo preko vsega, tudi aplikacij, ki jih uporabljam za zabavo. Če kaj, sem začel v koronačasu večkrat sporočati: 'Me ni. Hvala. Se slišimo naslednjič.' Ponoči izklopim telefon, kar se nekaterim zdi nezaslišano. A če bo kaj res nujnega, bo že nekdo potrkal."

No, vsaj sobotni Bob se bo zgodil čisto zares. Je priprava nanj ob številnih omejitvah zelo drugačna?

"V glavi imaš, da se lahko zgodi marsikaj, zato se na neki točki nehaš sekirati, kaj vse lahko ne pride v poštev. In vzameš to, kar je. Ostalo odmisliš. Zato je bila priprava takšna kot vsako leto, v želji po smiselni celoti, da ima zadeva neki tok. Z drugimi stvarmi se ne ukvarjam, pa tudi srečo imam, da se z njimi drugi. Nisem ta, ki mora slediti vsemu, kar se dogaja."

Računamo na vašo negativnost. Se zelo čuvate?

"Letos še posebej, sem pa pred vsakim Bobom zelo pazil nase, da ne bi na odru stal z vročino. Razkužila in nedruženje sem fural že prej."

Obstaja plan B?

"Če zbolim? Ne vem, ali obstaja. Morda Stepišnik. Če že za kolumno v Studiu City ni plačan, pa naj pride zastonj odvodit še Bob leta." (smeh)

Siti vsega, vse bolj otopeli, hkrati hipersenzibilni smo postali. Karkoli že boste rekli, najbrž nekomu ne bo všeč. Kako zastaviti humor v takšnem vzdušju?

"Tako, da se ne postaviš na nobeno stran. To, da bi bil glas generacije, me nikoli ni zanimalo. To je satirična prireditev, ki je hkrati šov. Najbolj smešne so tiste situacije, ki jih gledaš z distance. Pa četudi potem kakšno slišiš na svoj račun ali se norčuješ iz sebe. Ozračje je pregreto, a tudi na to moraš pogledati z distance. Kar pa ne pomeni, da sem ob tem kot neki Buda in se me vse skupaj ne tiče. Zame so lepo poskrbeli, a moram štiri dni pred podelitvijo biti v preventivni hotelski samoizolaciji."

Gledamo samo še, kaj je kdo naredil narobe

Pandemije smo prenažrti do onemoglosti, hkrati jo je nemogoče prezreti. Koliko prostora sta ji s scenaristom Juretom Karasom odmerila?

"Izogniti se ji ne moreš, saj bi sicer bilo videti, kot da živiva v nekem vzporednem svetu."

Bob je tudi čas za premislek o sebi, svetu in nas vseh. Smo se kot družba pustili na cedilu?

"Da. Saj smo samo še živčni in gledamo, kaj je kdo naredil narobe. Ni več zdrave mere, pripravljenosti prisluhniti drugi strani in jo hkrati razumeti, četudi se ne strinjaš. Neskončne debate o koroni in cepljenju mi gredo na živce. Preveč je. Če bi se vse to zgodilo pred desetimi, dvajsetimi leti, bi boljše zvozili. Ko pa živimo v svetu, v katerem imamo pravico povedati svoje mnenje in je slednje zaradi tega relevantno … Tukaj pa smo malce iztirili."

S tujim mnenjem in všečnostjo se še zelo obremenjujete?

"Vedno manj. Najbrž tudi zato, ker sem med pandemijo zasledil, da se je pričakovana povprečna življenjska doba moških skrajšala na 72 let, in ugotovil sem, da sem na polovici. Sem na konici piramide. Bicikel bo odslej drvel samo še navzdol. Pomagalo mi je tudi to, da sem v času korone veliko delal v tujini in ugotovil, da se tam ne ukvarjajo s tri četrt rečmi, s katerimi se ukvarjamo doma."

V zadnjih mesecih je bilo težko biti marsikaj, tudi umetniki ste dobili veliko porcijo. Skupaj s ciničnimi komentarji o tem, kaj družba potrebuje in česa ne.

"Pa saj to ni novost. Mislim, da se samo nihče več ne dela vljudnega. Vključno s politiko."

Kako ste kot umetnik preživeli to zelo zahtevno obdobje?

"Z delom v tujini. Sem svobodnjak. Kolegom, ki so zaposleni, se ni spremenilo prav veliko, svobodnjaki, prekarci pa so nasankali na polno. Tudi tukaj ni bilo prav veliko solidarnosti med nami."

Ste otrok osemdesetih, ki je odraščal v devetdesetih. Kaj pričakovati od generacije, ki je preživela tamagočije, ozonsko luknjo in gobe, polne černobilskega sevanja?

"Ne vem, v čem bi bili posebni. Morda zgolj v tem, da smo bil zadnji, ki smo imeli še analogno otroštvo. Dvakrat, ko smo že bili pripravljeni iti naprej po ustaljenih vzorcih, se nam je vse sesulo. Najprej leta 2008 z gospodarsko krizo in zdaj s pandemijo. Kar pa sicer velja za vse."

Je generacija, ki je odraščala z občutkom, da je vse mogoče, danes posebej razočarana?

"Najbrž res. Mlajše generacije se ne slepijo več. Mi pa še kar čakamo, da se bo vse spremenilo, a vedno manj."

Trenutek največjega razočaranja, ki smo ga mulci devetdesetih morali pogoltniti?

"Spoznanje, da smo sami zase, kot so vsi drugi. In da nismo nič posebnega. Spomnim se, kako sem včasih poslušal deset let starejše, ki so razlagali, kako so samo pili, žurali in seksali. Naša generacija tega ni več imela. Mentaliteta se je spremenila. Preden smo dojeli, kaj smo dobili, smo že bili globoko v nekem drugem sistemu. Težko razumemo spremembe in se jim prilagajamo. Mlajši so bolj flegma."

Medtem ko se eni ukvarjamo z depresijo kapitalističnega srednjega sloga, gleda mlajša generacija na svet širše?

"Razlika med generacijami je tudi ta, da smo mi imeli občutek, da bo za nas poskrbljeno, potem pa smo morali dojeti, da ne bo. Tako smo bili kolektivno vzgajani. Mlajši vedo, da bo v življenju vse odvisno od njihove iznajdljivosti. Naši generaciji je težko menjavati službe, starejšim pa se to sploh zdi nepojmljivo. Smo ujetniki stare miselnosti, ki živimo novo realnost in v njej poskušamo plavati."

Ste že doživeli, da ste se počutili kot živi fosil?

"Že večkrat. Predvsem, ko gre za tehnologije. Tukaj sem obtičal na nivoju Windows 95. Mislim, da me bo moja nonšalanca do tega še tepla."

So mlajšim odrasli, ki se leta 2022 igrajo partizane, domobrance, cepilce, proticepilce, vernike v ploščati svet, dobri vzorniki?

"Vzorniki? A je danes sploh še kje kak? Sicer pa … očitno ima danes vsak svojega vzornika, tudi to ozkost je prinesla pandemija. Zgolj interes 'jaz jaz jaz, moje mnenje, drugo me ne zanima'."

Pa obsedenost z instagramsko popolnostjo?

"Res si ne bi želel biti danes v koži mladih. Ni šans. Že tako človek s seboj nosi toliko negotovosti, če pa si ob tem obstreljevan še s kupom podobic, ki ti vse povedo, da nisi dovolj dober, in to na bedastem fizičnem nivoju … groza."

Slovenci po novem očitno manj radi gledamo mehiške telenovele in bolj slovenske kriminalne serije. Gledanost serij, kot so Jezero, Primeri inšpektorja Vrenka, Leninov park, je bila izjemna. Kaj se dogaja?

"Zgodilo se je to, kar se je v drugih državah že davno. Pri nas reči pogosto počnemo z zamikom. Pred kakšnimi petnajsti leti so na Hrvaškem na polno snemali limonade, osem let kasneje smo jih začeli tudi mi. Zdaj smo v fazi, ko smo spet začeli zaupati lastnim televizijskim in filmskim ustvarjalcem. Naj tako ostane."

Kje se je zaupanje izgubilo?

"Vmes se ni vlagalo dovolj denarja in pozornosti. Televizije so naredile napako, da niso vlagale v igrane programe. Odvadili smo se gledati domače vsebine. Karkoli pa je bilo, je bilo primerjano z visokobudžetnimi izdelki iz ZDA, ki so določali trende in jim nismo bili sposobni slediti. Danes ni več eksotično gledati slovenske serije na televiziji."

Smo bolj ali celo preveč kritični do domačih igralcev?

"Sploh ne. Kritika trenutno sploh ne obstaja. Utemeljene kritike kritikov skoraj ne zaslediš. Debate na nivoju, kako so vsi slovenski igralci leseni, pa so nesmiselne."

En tak tipičen komentar je, da ste slovenski igralci za televizijo preveč gledališki.

"Kar običajno reče nekdo, ki ni še nikoli bil v gledališču in ne ve, kaj se tam dogaja. Če gledaš zgolj robote, transformerje in superjunake v pisanih ogrinjalih in pajkicah, potem ti vse ostalo najbrž res ne bo všeč. Glede na to, kako smo majhni, delamo dobro, lahko pa bi seveda bili še veliko boljši. K temu moramo stremeti. Jezi me, kako nekateri bentijo, da je vse slabo in zanič, a gledajo pa vse. Nekaj v tej enačbi torej ne drži. Ker gledanost je zelo visoka. Končni preskok se še mora zgoditi. Najprej smo govorili, da je vse slabo, zdaj ugotavljamo, da niti ni, morda bomo nekoč celo rekli, da je v redu."

Družinsko življenje z malo Fani

Ste iz časa zaprtja države odnesli kakšno novo navado? Pečete kruh z drožmi?

"Ga! No, ne jaz, ampak … gospa. (Nika Rozman, op. p.)"

Sta svojemu drožnemu nastavku dala ime?

"Fani. Še vedno živi in dela."

Mimogrede, kljub svoji analognosti pa peljete zelo sodoben digitalni projekt. Podcast Špilferderber na Valu 202.

"To je posledica Boba leta. Vesel sem, da me je Nejc Jemec, odgovorni urednik, povabil, in vabil me je kar dolgo. Preigravala sva različne možnosti, nato je predlagal podcast. Nisem vedel, kaj sploh to je. Po razmisleku sva se lotila. Gre za čisti koronski projekt. Imel sem čas in željo poskusiti nekaj novega, skrbelo me je le, kako se bom znašel v vlogi novinarja. Od takrat naprej na vaše delo gledam zelo drugače. Koliko priprav! In potem morate z nekom sedeti, usmerjati pogovor, s tem sem imel kar nekaj težav, a mi je Nejc stal ob strani in toleriral, da sem mu po vsaki oddaji hotel reči: ne, hvala. Najbolj zanimivo mi je gostiti pripadnike svoje generacije, saj menim, da so edini sogovorniki, s katerimi se lahko relevantno pogovarjam."

Kdo je špilferderber?

"Špilferderberji so danes tisti, ki razmišljajo s svojo glavo. Ime je nastalo, ko me je Rok Kajzer, urednik Večerove sobotne priloge, povabil, da bi pisal za sobotno. Prav tako koronski projekt. Iskala sva ime kolumne in prišla sva do Špil

ferderberja. Nato sem to idejo prodal še Valu 202. Zdi se mi dobro ime, za katerim se lahko skriješ. Dva medija sta, ki mi dajeta zelo veliko možnosti. In oba sta na V. Črka V pomeni tudi 5. Recimo … Peti bob leta."

Taras Birsa ima dober okus za ženske

Končati moram ultimativno klišejsko …

"Me boste vprašali, kako se naučim tekst? Če kdaj zamešam predstave? Če imam raje film ali televizijo? Oder ali kamero?"

Ne, ampak to, ali ste ljubosumni na Tarasa Birso, ki v seriji poljublja vašo punco.

"Razumem ga, dober okus ima."

Je med vama kaj rivalstva?

"Kje pa, on je siv, jaz še nisem."

V resnici sem vas hotel vprašati, zakaj se splača v soboto ob 20.00 preklopiti na TV Slovenija 1 in TV Maribor in gledati Bob leta.

"Zato, da se vsaj malce nasmejemo, sprostimo, na vse skupaj pogledamo z drugega zornega kota. Situacija je seveda resna, a vsake toliko je treba malce izpreči in si nastaviti ogledalo. Pa nisem jaz to ogledalo. Prav je, da se je Večer odločil izpeljati ta projekt. Težava koronačasa je najbrž bila tudi ta, da ni bilo več bedarij, lumparij, ironije. Korona je prinesla predvsem cinizem. Postali smo strašno cinični in cinizem ubija. Želim si, da časi postanejo vse kaj drugega kot cinični."