(INTERVJU) Primož Premzl: Dvomim, da bi lahko s takim žarom in veseljem kaj takšnega počel v drugem okolju

Gospod Premzl, ob prihodu ste našemu fotoreporterju razlagali, da se veliko rekreirate. Plavanje, fitnes, tek na smučeh ... ste naštevali. Umetniško telovadbo zmerom kombinirate tudi s telesno?

"Trikrat na teden obiščem fitnes, enkrat tedensko plavam ali tečem na smučeh, pa tudi v savno rad zahajam. Zdaj, ko bodo dnevi daljši, se že veselim, da bom po službi ob večerih hodil na Kalvarijo ali na Piramido. Človek na neki točki ugotovi, da če ni fizično zdrav, ne more biti kreativen in delati vsega tistega, kar si želi. Zdravje je predpogoj. Sicer pa imam od 19. leta naprej težave s hrbtenico – želel sem študirati šport, opravil sem sprejemne izpite, a so se v času vojaškega služenja pojavile težave, ki me od takrat naprej spremljajo. S primernimi aktivnostmi sem to uravnal do relativne normalnosti. Posledično v 30 letih podjetniške poti nisem imel niti dneva bolniške odsotnosti.

Po izobrazbi sem učitelj fizike. Pol leta sem učil na eni od osnovnih šol in tam bi lahko ostal. A ponudila se mi je priložnost za delo v galeriji Ars, ki je bila prva prodajna galerija v Mariboru. Neustavljivo me je začelo vleči v umetniške vode. Nekaj let zatem so to galerijo zaprli in mi ponudili, da nadaljujem delo v ljubljanski galeriji Ars. V tistem času, leta 1992, pa sem – namesto da bi zagrabil opisano ponudbo – začel delati na svoji prvi knjigi in ustanovil svoje podjetje. In veste, ko si enkrat na svojem, si za vse sam! V prvi vrsti je treba misliti na to, da boš zdrav in posledično vsemu skupaj kos. Mislim, da sem prvi veliki Glazerjev nagrajenec s statusom podjetnika. Dve tretjini sta gledališčnikov, univerzitetnih profesorjev ... in številni posamezniki so lahko pri svojem delu kreativnost zmerom postavljali na prvo mesto. Jaz pa sem si moral najprej ustvariti vse osnovne pogoje za delovanje – zaslužiti za tekoče poslovanje, plačati davke in prispevke, šele nato sem lahko razmišljal o kreativnosti in dodani vrednosti tega, kar počnem! Zaposleni v javnih zavodih, nasprotno, na koncu meseca plačo prejme ne glede na vse, v svojem službenem času pa v glavnem razmišlja o ustvarjalnosti. To je ta osnovna razlika in morda mi tudi zato ta nagrada pomeni še toliko več. Še največje banalnosti so 'moja stvar' – pogosto v roke vzamem metlo in pometam listje, ki ga veter nanosi pred vhod v umetniški kabinet. Pa mi tudi to ni težko."

Ponujeno vam je torej bilo, da bi začeli delati v Ljubljani, a odločili ste se za lastno pot. Zakaj prav založništvo?

"Drži. V času osamosvojitve se je veliko govorilo o privatni iniciativi in o zasebništvu. Številni smo v tem iskali svojo priložnost. Ko sem še bil zaposlen v omenjeni galeriji, sem obiskal nekaj umetnikov v Prekmurju, med njimi tudi akademskega slikarja Franca Mesariča, ki je bil tedaj tehnični in likovni urednik pri Pomurski založbi. Malo pred tem obiskom sem imel na osnovni šoli, kjer sem pred tem poučeval, razstavo o Radvanju (vanjo so bile vključene stare grafike, razglednice, fotografije ipd.) in Mesariču sem podaril katalog o tej razstavi. Po nekaj tednih sem prejel klic, da želi Pomurska založba skupaj z menoj izdati knjigo razglednic o starem Mariboru. To je bilo nepopisno veselje in začetek poti, na kateri sem še danes. Skratka naključje, čeprav pravijo, da teh ni.

Ko se je stopnjevalo delo na tej knjigi, sem se s katro dnevno vozil v Mursko Soboto in se v treh mesecih – mimogrede – naučil založniške obrti. Spominjam se, da so tam delali sami prekaljeni mački – od Ludvika Sočiča, direktorja in urednika založbe, do Jožeta Ternarja, ki je bil urednik moje knjige. Od vseh sem znanje zajemal z veliko žlico. Knjiga je bila izdana v koprodukciji in imela je neverjeten odziv – to je resnično bil čas narodnega prebujanja in zavedanja korenin naših prednikov. V knjigi so bile predstavljene razglednice Maribora od konca 19. stoletja do 2. svetovne vojne. O tem času se v prejšnjem sistemu ni veliko govorilo in ljudje so bili dobesedno lačni tovrstnih vsebin. Obenem smo knjigo izdali tudi v nemškem jeziku, tudi na drugi strani meje je namreč bilo ogromno spominov in nostalgije med ljudmi, ki so imeli svoje korenine v Mariboru. Večina prednikov tako imenovanih nemških Mariborčanov je mesto zapustila ob koncu vojne leta 1945 in številni med njimi so ob izidu knjige še živeli. Vse to je prispevalo k temu, da sem v največji knjigarni v Gradcu v nekaj mesecih prodal 800 knjig. Ta izdaja je bila tako rekoč best seller, celotna izložba knjigarne v Gosposki ulici v Gradcu je bila pred božičem zapolnjena z mojimi knjigami. To je bila zame dokončna potrditev, da sem na pravi poti, po kateri je vredno iti."

Bi lahko takšno delo opravljali v kakšnem drugem kraju, ki ni vaš domač? Torej zunaj Maribora in zunaj štajerske regije?

"Dvomim, da bi lahko s takim žarom in veseljem kaj takšnega počel v drugem okolju. Leta 2000 sem s pomembnim umetnostnim zgodovinarjem Jožetom Curkom izdal obsežen vodnik po Mariboru, ki je bil v Književnih listih razglašen za najboljši vodnik tistega leta. Na osnovi tega priznanja sem dobil vabilo, da bi napravil tudi vodnik po Novi Gorici, a sem ga zavrnil. V življenju sem bil tam le enkrat ali dvakrat. Če bi novogoriškemu vodniku želel vdahniti nekaj esprija, bi moral v tem kraju vsaj nekaj časa živeti in ga začutiti.

Vse projekte sem jemal zelo osebno. Na neki točki, ko mi je Maribor postal pretesen, sem si 'prisvojil' tudi Ptuj. V zadnjem času se mi je ta velika ljubezen odmaknila, saj tam že lep čas nisem dobil nobene priložnosti. Sicer pa sem na Ptuju napravil nekaj velikih projektov, denimo popoln faksimile statuta mesta Ptuj iz 14. stoletja ... V času in kontekstu, ki ga živimo, tak projekt sedaj ni več možen."

Koliko pa vam je v teh letih pomagala regija, v kateri delujete?

"Za mariborske projekte sem dobival subvencije, ki se letno delijo za kulturne projekte. So pa ta sredstva skromna. Pred šestimi leti sem vloge celo nehal pošiljati – zdelo se mi je ponižujoče, da za projekt, ki je tehnično in finančno zelo zahteven, dobim deset odstotkov lastne cene projekta. A ker se zarečenega kruha največ poje, sem se letos odločil, da ponovno poskusim. Do sejma v Frankfurtu bi namreč zelo rad izdal knjigo v nemščini, ki bo velika promocija za Maribor. Tudi pri državnih subvencijah sem skoraj vedno 'potegnil kratko'. V glavnem sem bil zavrnjen, vsebine, s katerimi sem se ukvarjal, za odločevalce na ministrstvu za kulturo in kasneje za javno agencijo za knjigo očitno niso bile dovolj državotvorne in jih zato praviloma niso podprli."

V tej vsakodnevnem boju je človek torej sam?

"Ja, a zavedanje in želja, da je projekt treba narediti, sta močnejša kot obup in misel, da se ne da. Ko se ozrem, vidim, da je bilo vse, kar sem počel, vredno. Na vsak projekt sem po svoje ponosen, čeprav so bili nekateri bolj zahtevni in pomembni, drugi manj. Moj opus je precej zaključena celota. Pred tremi leti sem za to prejel Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, ki se podeljuje za posebne dosežke na področju založništva. Bil sem prvi založnik iz vzhodnega dela Slovenije, ki je to nagrado sploh prejel. V glavnem so jo doslej prejemali tisti, ki so delovali v Ljubljani."

V svojem založništvu ste osrednji prostor ponujali lokalnim temam. So te iz programov velikih založb sicer izrinjene?

"Nimamo kulturne politike, ki bi predpisala ali svetovala, kaj je vredno izdati in kaj potrebujemo. V založništvu je vse odvisno od zasebne iniciative posameznikov in urednikov, ki jih določene vsebine zanimajo. Domoznanstvo me je od nekdaj privlačilo – vse pa se je začelo preko zbirateljstva. V kontekstu zbiranja sem veliko artefaktov, ki sem jih našel predvsem v tujini, uporabil tudi kot slikovno gradivo v knjigah. Sicer pa sem bil, kot že rečeno, v kontekstu subvencij v založništvu na obrobju. Znajti sem se moral po svoje. Prelomnica, po kateri mi je bilo še nekoliko težje, je bilo leto 2008 – do takrat se je namreč dalo relativno enostavno pridobiti sponzorje za določene projekte, ob začetku gospodarske krize pa je zamrlo tudi to. Danes je iz gospodarstva in poslovnega sektorja sponzorska sredstva za knjige skoraj nemogoče dobiti. Veliko bolj je pomembno, kje koga poznaš, kot pa to, kakšna je vsebina projekta. Na tak način se delijo sponzorska in promocijska sredstva – žal je tako! Po letu 2008 je prenehala delovati tudi več kot tretjina slovenskih založb. Sam pa se delno financiram tudi s prodajo umetniških del in antikvarnih predmetov. Danes dopoldne sem recimo bil v Gradcu, kjer sem kupil tale akvarel Kačjega gradu nad Dobrno iz 19. stoletja (pokaže sliko na mizi, op. a.). Iskanje redkih slovenskih vedut in tiskov je namreč moja velika strast."

Te poti, to iskanje ... kot zbiratelj najbrž neprestano nekje brskate.

"Včasih sem bil na poti veliko več kot danes. Pred letom 2008 sem vsako leto obiskal antikvarna sejma v Stuttgartu in Ludwigsburgu – redko antikvarno gradivo sem tam iskal zase in tudi za slovenske muzeje, galerije in knjižnice. Danes v glavnem sedim za računalnikom in iščem po spletu."

Kakšen človek moraš biti, da te potegne v tak hobi, v takšno dejavnost? Moraš biti tudi malo nor?

"Tudi. Sigmund Freud je bil strasten, celo obseden zbiralec – ko je zaključil delo v svoji ordinaciji, je naredil krog po dunajskih starinarnah in kupoval antične figurice. Del te zbirke je danes mogoče videti v njegovem muzeju v Berggasse 19, del zbirke pa je odnesel v London, ko je pobegnil pred nacisti. V zbiratelju mora tleti neustavljiva želja po novem! Povezovalna nit vsake zbirke pa je strast."

Sicer pa nimate klasične humanistične izobrazbe, kajne? Fizik ste. Kako vas je to zaznamovalo na vaši poti?

"Pedagoška izobrazba do neke mere sicer je humanistična – stroka, iz katere izhajam, pa je naravoslovna. Človek se navsezadnje oblikuje v skladu s svojimi nagnjenji in hotenji. Sam sebe sem iskal zelo dolgo – če se izrazim metaforično, precej časa sem taval v sobi izgubljenih korakov. Imel sem veliko srečo, da sem se našel. Kar pa se fizike tiče ... lahko rečem, da mi je koristila tudi pri uredniškem delu. Na Pedagoški akademiji smo pri laboratorijskih vajah merili vse na dve decimalki – ko sem prišel v svet družboslovnih ved, pa je bilo vse zelo 'približno', vsaj tako se mi je zdelo. Pri urejanju knjig mi je natančnost izjemno koristila. Stare mačke in avtoritete sem velikokrat korigiral in doprinesel k temu, da so podatki v mojih izdajah natančnejši. Tukaj sem torej videl svoj doprinos, čeprav nimam ozadja v humanistiki."

Tudi v finančnem smislu niste imeli lahke poti, pravite. Ste se lahko pri založniškem delu zanesli na koga, ki ima občutek za umetnost, recimo v obliki donacij? Sploh si ne znam predstavljati, ali to ljudje danes še počnejo. In ali umetnost podpirajo na tak način.

"Samo enkrat se mi je zgodilo, da mi je prijatelj iz Ljubljane podaril sliko Irwinov in dejal, da lahko z njo naredim, kar hočem – prodal sem jo in s tem denarjem zaključil projekt izdaje treh albumov štajerskih vedut od 17. do druge polovice 19. stoletja. Še danes sem mu za to hvaležen. Zadnja knjiga, ki sem jo izdal, je monografija slikarja Gregorja Pratnekerja – da še obstajajo altruistični in tudi anonimni donatorji, potrjuje njegov primer. Izdajo knjige je namreč omogočila družina iz Posavja, ki ne želi biti omenjena. V tujini je to pogosto – ne pa tako kot pri nas, ko ti mesar sponzorira nekaj sto evrov in v zameno želi celostranski oglas za svoje klobase.

Liberalnega kapitalizma marsikdo ne mara zaradi tega, ker ljudi prikaže točno takšne, kakršni so, ni neke prisilne solidarnosti, vsakdo da za tisto, za kar se mu zdi vredno. In meni je vredno točno to, po čemer sem prepoznaven. Poleg tega pa pri svojih letih vse bolj zavedam minljivosti, čeprav se mi zdi, da sem v dobri kondiciji, tako kot pri 40. letih. A človek začuti, ko je merilo njegovega življenja že v zadnji tretjini. Prav zaradi tega zavedanja sem vsako knjigo delal, kot da je zadnja, in tudi vsak dan živim, kot da je zadnji, strastno, brezkompromisno. Ne bi si želel ob svoji zadnji uri očitati, da sem kadarkoli taktiziral in bil preračunljiv. Tega si ne bi oprostil."

Pa si za trenutek zamisliva, da je danes resnično vaš zadnji dan na tem svetu. Kaj bi rekli, da ste v teh letih dali Mariboru?

"Izživel sem svoje sanje in mirne vesti lahko grem na drugi svet. Mislim, da sem zgodovinskim vsebinam dal osebno noto, neke vrste dodano vrednost. Zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, etnologi ..., vsaj tako se mi zdi, na svoja področja gledajo razmeroma togo, po znanstveni plati seveda na visokem nivoju. Pri podajanju teh vsebin v knjižnih izdajah pa je bila moja želja te vsebine s slikovnim gradivom 'omehčati' in jih tako približati širši publiki. Upam si trditi, da mi je do neke mere to tudi uspelo. Knjižne naklade, kakršne pa so bile nekoč, so za današnji čas iluzija – saj se je interes bralstva popolnoma spremenil. Ugotovil sem, da nekaterih vsebin, ki sem jih obdeloval v tridesetih letih, ne morem več izdajati v knjižni obliki, potrebe po dokazovanju pa tudi več nimam. V času, ki mi je bil namenjen, sem v celoti pokazal, kaj zmorem in kdo sem. Sedaj se sicer še vedno lotevam zanimivih vsebin, ki pa morajo imeti tudi primerno finančno kritje, saj se s prodajo ne da pokriti nastalih stroškov."

Bo to imelo kakšne posledice? V smislu padanja kakovosti ali izginjanja določenih tematik?

"Tisti, ki bo želel izdati določeno vsebino, bo za to še vedno našel pot. To je strast, ki je v vsakem posamezniku, in hvala bogu, da je tako. Po drugi strani pa določenih tem danes ni več možno obdelovati, kakor smo jih obdelovali nekoč – denimo področij faksimilistike in reprintov (v mojem primeru štajerski vedutni albumi). To so zaključene teme, za katere je danes interes premajhen."

Ob urejanju knjig pogosto poslušate klasično glasbo. Večina vašega dela je obenem usmerjenega v zgodovino. Kako se opredeljujete v odnosu do sodobne umetnosti?

"Če bi prišli k meni domov, bi videli, da je v mojem stanovanju večina umetniških del sodobnih. Na steni imam obešeno monumentalno sliko Ksenije Čerče, svoje dobre prijateljice in profesorice na ALUO. Pa tudi slike Franca Mesariča, Sandija Červeka, Ota Rimeleja in drugih. Rad imam sodobno umetnost, čeprav se pri prodaji v večji meri res ukvarjam s starejšimi, v glavnem pokojnimi avtorji. Avtor velike slike, ki visi v moji pisarni, pa je Lojze Logar, moj mrzli stric po mamini strani. Po očetu sem sorodnik slikarke Anke Krašna, ki je moja mrzla sestrična. Tudi njeno monografijo sem že izdal. Imam torej kar nekaj umetniških genov, žal pa se ne znam izražati s čopičem ali pisalom. Mislim pa, da sem našel nišo, ki v družini še ni bila 'pokrita'. To sem jaz."

Ali se kot človek, ki je že leta vpet v mariborsko umetniško sceno, odzivate na aktualne posege v tukajšnji prostor? Denimo na estetske "kikse" v mestu, na urbanistične intervencije, ki niso smotrne?

"Pred več kot desetimi leti sem se šel tudi 'artizem' v obliki družbeno angažiranih akcij, lahko bi jim rekli tudi performansi. Ko je v Mestnem parku nastala skulptura izmaličenega drevesa, nisem mogel, da ne bi spregovoril na svojstven način. Pa še kaj bi se našlo. Veliko tega je bilo vezanega na takratnega župana. S tem sem si med akterji nakopal številne zamere. Pred osmimi leti sem bil menda dvakrat predlagan za eno izmed mestnih nagrad, a tudi zablokiran, saj so o njih odločali ljudje, ki me ne marajo. Bil sem eden tistih, ki se je znal velikokrat oglasiti – ne nazadnje tudi v zvezi s to nesrečno dravsko brvjo v nastajanju. A kot pravijo: psi lajajo, karavana pa gre naprej. Ti je pa lažje, ko se o posameznih anomalijah izraziš javno – spremeni pa se seveda nič. Številni so urbanistični spodrsljaji, ki se Mariboru dogajajo že desetletja. Z leti sem se umiril in v zvezi s posameznimi zablodami se v javnosti ne oglašam več. Ugotovil sem, da si s tem nakoplješ samo številne zamere. Čeprav v človeku seveda ne bi smelo biti te preračunljivosti ... S prijatelji pa seveda še vedno komentiramo in opravljamo."

Pravite, da ste priznanja zelo veseli. In to je pošteno priznati, ne pa se pretvarjati, da gre za malenkost.

"To je največje priznanje, ki ga lahko dobi posameznik, ki v Mariboru deluje na področju kulture in umetnosti. Počaščen sem, da sem v izbor nagrajencev prišel relativno mlad. V zahvalnem govoru bom to tudi povedal: pri vseh mestnih priznanjih bi si želel, da bi jih tisti, ki si jih zaslužijo, dobili na vrhuncu svoje kariere. Ne pa da se to zgodi v poznih človekovih letih! V primeru imenovanj dveh ali treh častnih občanov ti gospodje niso mogli priti niti na podelitev, ker so bili že tako bolni, in čez nekaj mesecev so umrli. To je v bistvu cinizem. Priznanje naj se podeli na vrhuncu ustvarjalnosti, ne pa z zamikom. To je navsezadnje tudi spodbuda, da je vredno iti še naprej in nadaljevati do konca. Opažam tudi, da je med nami premalo predlagateljev, ki so pri podeljevanju nagrad osnovni pogoj – kot da ljudje drugim ne privoščimo priznanja iz okolja, od koder izhajajo, in ki so mu dali vse."