Ko je Javno agencijo za knjigo vodil pisatelj Slavko Pregl, mu je Primož Premzl poslal odmevno javno pismo, v katerem je dokazoval, da JAK diskriminira male založnike in da je vsakoletni razpis za izbor kulturnih projektov na področju knjige pisan na kožo velikim založbam. Bilo je leta 2009 in pogoj za državni denar je bil izid šestih knjig v treh letih, in to v slovenskem jeziku. Nemogoče, diskriminatorno. Premzl je kot neutruden borec za kvalitetne, mednarodno relevantne knjige opozarjal, da je temeljno podpiranje konkurenčnih, vrhunskih, izvirnih knjig in ne velikost založnika. Kot je zapisal v tistem odmevnem javnem pismu, enem od mnogih v svoji karieri, je povsem nepomembno za vse večne čase, ali delo izide pri največji, ali pri najmanjši založbi, ali celo v samozaložbi. "Pogoj za prijavo na razpis JAK nehote spominja na subvencije na ministrstvu za kmetijstvo, kjer si do te upravičen le, če vzrejaš sto krav, če pa samo pet, si obsojen na propad," je sklenil v svojem brezkompromisnem slogu.
Zdaj ga je prav Pregl predlagal za najvišje priznanje v založništvu - Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Čas je pokazal moč, ugled in pomen mariborskega butičnega založnika. Po 22 letih je prvi prejemnik te prestižne nagrade, ki deluje vzhodno od Ljubljane. Superlativi, ki so mu jih namenili za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, za odličnost, preseganje povprečnosti, za poslovne uspehe, inovativnost, kreativnost, pedagoški prispevek, dosledno upoštevanje visokih moralnih in etičnih standardov, niso le priložnostna oddolžitev lavreatu.
Premzl ni le založnik, zasebni galerist, strasten zbiralec mariborskega domoznanskega gradiva, je tudi iskalec prezrtih in spregledanih osebnosti, eden najzaslužnejših za ohranjanje mariborske zgodovinske in kulturne identitete. Dejansko je iskal in razkril mnoge, ki so zaznamovali mestno preteklost, pa tudi s pomembnimi, strokovno relevantnimi Mariborčani današnjega časa se je zmeraj rad ustvarjalno družil. Zlasti s slikarji, ki jih v svoji galeriji v Slovenski tudi prodaja. Zmeraj je imel nos za vse, kar je prebijalo povprečnost in vplivno zaznamovalo preteklost. Herman Potočnik Noordung, Wilhelm Tegetthoff, Rudolf Maister in še marsikdo so bili deležni njegovega angažmaja, ki sega celo na polje konceptualnih umetnosti in performativa. Spomnimo se časa Maribora - EPK 2012, ko je hodil po mestu z zalizki in brki ter v uniformi admirala Tegetthoffa. Malce nenavadno ponotranjenje obsesij, a zmeraj na koncu ostane cel in mu, hudomušnežu, uspe.
Nemirna raziskovanja
Značilne so njegove altruistične akcije, tudi mecenske. Pri raziskovanju življenja Hermana Potočnika je 2012. na dunajskem evangeličanskem pokopališču odkril grob, ki je veljal za izgubljenega. Njegov angažma je vodil do slavnostne postavitve spominskega obeležja Hermanu Potočniku 2014. na Osrednjem pokopališču na Dunaju. Kot popolnoma zasebni projekt ga je izpeljal v imenu Mestne občine Maribor. Četudi ne dobi podpore okolja, ki bi morala biti samoumevna in bi ga promovirala (namreč okolje, ne le pobudnika), je v mariborski Poštni, ob 125. obletnici Noordungovega rojstva, vnovič na svoje stroške postavil spominsko ploščo, ki mimoidoče opozarja, da je v drugem nadstropju poštne palače v letih 1894-1903 Potočnik preživljal otroštvo. Bogata pošta pa nič. Snovalcem koncepta Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij je dokazal, da Noordung z Vitanjem nima praktično ničesar. Edina povezava je, da je bil tam rojen njegov dedek Franz Kokoschinegg. Zmagal je, o čemer priča aktualna Premzlova stalna razstava o Potočniku v Centru vesoljskih tehnologij.
Herman Potočnik Noordung, Wilhelm Tegetthoff, Rudolf Maister in še marsikdo so bili deležni njegovega angažmaja
Premzl je izjemen avtodidakt, po izobrazbi pa učitelj fizike. Galerijske in antikvarne izkušnje je pridobival od leta 1987, ko se je zaposlil v takrat edini prodajni galeriji v Mariboru, Arsu. Pred skoraj tremi desetletji je ustanovil svoje založniško in galerijsko podjetje. Umetniški kabinet Primož Premzl je do danes založil in izdal 53 knjig iz umetnostne zgodovine, zgodovine in etnologije. Najpomembnejša je popoln faksimile Statuta mesta Ptuj iz leta 1376. To je najstarejša reproducirana rokopisna knjiga slovenskega založništva. Leta 2000 izdani umetnostnozgodovinski vodnik po Mariboru in okolici je bil razglašen za najkakovostnejši priročnik tega leta v Sloveniji. Knjiga Mariborske vedute, ki so nastajale enajst let, so najimenitnejša monografija o nekdanjem Mariboru; izšla ob 750-letnici mesta. Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja je v svetovnem merilu edinstvena kulturna dediščina. Kot soavtor, zbiralec in urednik je založil serijo bibliofilskih albumov slovenskoštajerskih vedut. Nabor njegovih monografij, ki so vse tudi estetski dosežek, je neverjeten.
Ko je imel vsega dosti
Večkrat je resignirano dejal, da ima dosti nepodpore okolja, a ga je vedno še kaj pognalo naprej. Pred tremi leti je v soavtorstvu uredil in izdal monumentalno monografijo Novi Maribor, mesto v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Zadnje čase slovi po založniškem inženiringu, ki ga ponuja ob posebnih priložnostih naročnikom, kot so Dravske elektrarne, SNG Maribor, Odvetniška zbornica Slovenije ... Njegovih akcij je preveč za tak portretni format, redke med njimi so padle v vodo. Spomnimo se Maistrove grobnice na Dobravi ali Hutterjeve predice ... {api_embed_photo_R30}609290{/api_embed_photo_R30}
Starejši še pomnimo prvo, grajsko lokacijo njegove galerijice, ki se je imenitno podala muzejski vsebini, a jo je moral zapustiti. Z mamino dediščino jo je preselil v Slovensko. Pravi, da ne pripada nobeni neformalni interesni skupini, zmeraj se je imel za "državo zase". So pa njegovi klepetalni krožki še iz "grajskih časov" (bili) znameniti v mestu.
Večkrat je resignirano dejal, da ima dosti nepodpore okolja, a ga je vedno še kaj pognalo naprej
Kaj pravi o prihodnosti? "Zdi se mi, da bo čas, ko bo ta 'tretja svetovna vojna' mimo, drugačen, tudi za nas založnike. Imam občutek, da je moj opus monumentalnih izdaj zaključen. Od mojih začetkov so se časi popolnoma spremenili. Velik interes za domoznanske teme, ki je bil med ljudmi v času osamosvajanja, je do danes skoraj splahnel. Zadnjih nekaj let iščem naročnike, ki želijo kakovostno izvedbo knjige. Velik izziv so mi likovne monografije, pri katerih pa sem vesel, če so s strani naročnika pokriti stroški, moj delež pa je seveda pro bono. Sedaj delam tudi na projektu Javna dostopnost zasebne domoznanske zbirke PP, ki je bil izbran v projektu kreativnih industrij ministrstva za kulturo. Želja je, da se zbirka postopoma digitalizira in predstavi na platformi, povezani z institucijami, ki hranijo premično kulturno dediščino."
Je koncentrat vsega vrednega, dobesedno dragocenega mariborskega in dokaz, da tudi strastni "popoldanski zgodovinar" lahko kredibilno premika gore.
Ne pozna malodušja
Ena najlucidnejših utemeljitev je bila tale ob prvi Glazerjevi leta 2002: "Primož Premzl se je posvetil izdajanju bibliofilskih domoznanskih del, ki jih zaradi lokalne specifike, vrhunske grafične dovršenosti, visokih proizvodnih stroškov in nizkih naklad ne more v sedanjih razmerah sprejeti v svoj program nobena večja slovenska založba. Najpomembnejši in najbolj občudovanja vreden pa je žlahtni entuziazem, s katerim Premzl opravlja svoje založniško poslanstvo - ne pozna malodušja, tako značilnega za naš čas in naše mesto, entuziazem, ki mu ni noben načrt neuresničljiv in preveč tvegan, čeprav drzno izziva preračunljivo tržnost in plehko profitarstvo. Brez Premzlovih založniških dosežkov bi marsikatero mariborsko kulturnozgodovinsko pričevanje ostalo še dolgo v ranljivem, težko dostopnem unikatu ali razpršeno v domala neznanih virih. Po zaslugi njegovih edicij postajajo naša redka ohranjena pričevanja naposled vsakomur dostopna."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
