(INTERVJU) Sandi Pavlin: "Ta vloga je čakala name"

Najnovejši film režiserja in scenarista Miroslava Mandića Sanremo je ta teden premierno prikazovan po Sloveniji. Mariborska premiera bo danes, 8. oktobra, v Mariboxu, z udeležbo režiserja, glavnega igralca in montažerja. Poetični film o starosti in demenci, ki se dogaja v domu za ostarele, razgrinja mestoma pravljični svet glavnega junaka Bruna (igra ga Sandi Pavlin), ki ga nenadoma presvetli usodna Duša (Silva Čušin), njena demenca je nekoliko blažja. Sproti pozabljata, da se poznata in sta vesela vsakega novega srečanja. Film z odlično glasbo Darka Rundeka, montažo Andreja Nagodeta in fotografijo Petra Zeitlingerja z osupljivo toplino in spoštljivostjo pristopa k starosti. Prepletanje ganljivih in bolečih trenutkov z razigranimi in hudomušnimi spominja na prehajanje otroškosti in starosti, mešanje drobcev spomina in pozabo v demenci. Vloga Sandija Pavlina, filmskega in gledališkega igralca, ki je bil več kot štiri desetletja član Slovenskega mladinskega gledališča, je vrhunska in je njegova prva glavna filmska vloga. Zanjo je bil pravkar nagrajen na filmskem festivalu v turškem Izmirju, skupaj z režiserjem Miroslavom Mandićem. Čakal ga je, ko je igralec nekaj mesecev pred snemanjem zbolel. Po hudi kapi se je znova naučil hoditi, govoriti. Malo intervjujev je dal v svojem življenju, premalo.

Režiser Mandić vas je izbral med deseterico kandidatov, pred začetkom snemanja pa ste hudo zboleli?

"Prišel sem 2019. na casting z igralsko kolegico Marinko Štern, potem je ona odpadla, jaz sem bil izbran. A zgodilo se mi je ... Tekel sem z ženo na Rožnik in v prsih me je stisnilo prvič pozimi, potem me je poleti spet, žena me je mirila. Kljub vsemu pa sem šel k zdravniku, poslal me je v Izolo, češ da imam tri žile zamašene. Nikoli nisem pil, kadil, 45 let ne jem mesa, ukvarjam se z jogo. Stresno življenje pa sem imel. Čez dva tedna bi moral na operacijo, a nisem šel. Hodil sem k zdravilki v Šiško, ki mi je lajšala bolečine, a doletela sta me dva manjša infarkta. Oslabel sem, nisem mogel ne spati ne jesti in nazadnje me je žena odpeljala v bolnišnico. Takoj so me operirali, a po operaciji mi je ohromela polovica telesa. Zdravnik je ženi že svetoval, da mi poišče sobo v domu, a se ni dala. Poklicala je neko gospo, ki me je po Feldenkraisovi metodi postavila na noge. Obiskal sem tudi zdravnika, ki je v Pekingu študiral kitajsko medicino. V osmih mesecih sem bil na nogah."

In filmska ekipa Sanrema vas je čakala ves čas? Najprej ste morali fizično okrevati, kaj pa spomin in vse, kar sodi zraven k tako kompleksni vlogi, kot je vloga dementnega, blodečega Bruna? Tematika filma je bila v mnogočem povezana z vašim stanjem, kar je bilo najbrž za vas zelo zahtevno?

"Vsak dan sem vadil najprej v rehabilitacijskem centru Soča, potem sem sam delal na sebi. Moral sem se še enkrat naučiti tekst. Vse sem izgubil, tudi angleščino, avta ne vozim več, kolesa tudi ne. V prvem prizoru filma hodim ob kolesu. Na novo sem se spoprijel z vlogo. Še zmeraj pozabljam, tudi danes, določene besede. Ekipa me je tako lepo sprejela. Imel sem čudežno energijo vseskozi. Moral sem odigrati to vlogo. Moral."

Kako ste videli scenarij in potem film, ko je bil že zmontiran, posnet, ko ste ga prvič gledali na platnu?

"Bilo je zame očiščenje. Tako dobro sem se počutil na snemanju. V enem prizoru ponoči, ob pol treh, sem moral ponavljati tekst. Ni mi šel. Kot bi ta vloga vse življenje čakala name, tako nosilne vloge še nisem imel, čeprav sem v mnogih slovenskih filmih igral zadnja štiri desetletja. Ampak ta film je bil zame blagor, zame kot za igralca in zame kot človeka, da se izkopljem iz tega."

Snemali ste v Italiji?

"Nismo mogli snemati v nobenem od ljubljanskih domov za starejše, kam pa bi medtem šli stanovalci? Razmišljali so o Švicariji, a ni šlo, tudi grad na Štajerskem je bil v igri, a ni šlo. Potem so odkrili staro hišo iz beneških časov na italijanskem Krasu. Vse so očistili, ker je bilo zaraščeno, elektriko so morali na novo napeljati. Tako lep kraj. Imeli smo 28 snemalnih dni. In hiša je morala imeti mnoge ograje, ker jaz nenehno bežim iz doma."

Vaša soigralka je Silva Čušin. Zelo sta se ujela.

"Res je. Nikoli prej nisva igrala na odru skupaj. Ona je prvakinja Drame. Dobra je. Bilo je krasno sodelovanje. Najin zajtrk v domu je bil nepozaben. Ali prizor, ko imamo delovno terapijo in delamo kolaž iz vode, ali ko poje tisto prelepo sanremsko uspešnico Gigliole Cinquetti, Non ho l'eta, komad izpred pol stoletja, ki je njun edini skupni spomin.To ni samo film o demenci, to je film o vodi. Bruno in Duša nenehno bežita k vodi."

Ste študirali demenco, preden ste se lotili vloge? Ste hodili v domove za starejše, se posvetovali s strokovnjaki, zdravniki? Izjemno prepričljivi ste.

"Dobil sem knjigo o demenci in se poučil, da so tri faze demence. Moj junak Bruno je v drugi fazi, Duša pa v prvi. Sicer pa sem se prepustil občutku."

Takoj po končani akademiji ste se zaposlili v Slovenskem mladinskem gledališču in tam bili vso delovno dobo, ustvarili sto deset vlog. Zadnji projekt, v katerem ste sodelovali kot redni član ansambla, je bila mednarodna koprodukcija Rekviem za metamorfozo 2007. Jan Fabre vam je po avdiciji zaupal glavno vlogo. Joga je pomagala?

"Igrali smo po vsej Evropi, doma pa ne, ker tako velikega prizorišča nimamo. Fabre me je izbral po dveurni avdiciji v SMG. Po 3000 ljudi nas je naenkrat spremljalo, v Salzburgu smo bili. Vsak dan smo začeli z jogo, sledilo je mečevanje, učil me je mojster iz Salzburga. Jogo sem v teatru delal že zdavnaj, dobro se povezuje z igro.

S SMG sem prepotoval cel svet, obe Ameriki in skoraj celo Evropo."

Še hodite kaj v Mladinca?

"Žal zdaj ne, ker nimam PCT-ja."

Maja letos ste v Cankarjevem domu delali predstavo Zberi svoje ptice Drage Potočnjak z Jadranko Tomažič. To je bila prva predstava, odigrana pred občinstvom po zaprtju Cankarjevega doma letos, nastala je v koprodukciji Cankarjevega doma, SMG, Momenta Maribor in Kulturnega društva Parnas.

"Pred tremi leti sem prebral tekst o Starcu in Starki, ki ju spremljamo na poti v dom starejših občanov. Napisala ga je igralska kolegica iz SMG Draga Potočnjak in takoj sem si rekel 'dajmo ga poskusit ustvarit'. Draga je imela v igri različne kombinacije, potem je v projekt vstopila Jadranka. Režiral je Branko Potočan. Zdaj jo bomo igrali v najinem Slovenskem mladinskem gledališču."

Kaj pa vaša študijska leta? Kdo so bili vaši profesorji?

"Najprej sem hotel na likovno akademijo, ker sem krasno slikal in hodil na grafično šolo. Imel sem mačeho in hotela je, da grem na neko konkretno šolo. Na akademijo sem šel lahko po večerni šoli, ker z grafične nisem mogel nanjo. Mačeha mi je na smrtni postelji priznala, da mi je skrila pošto, ko sem naredil izpit iz matematike na večerni šoli. A kljub temu sem se lahko vpisal na akademijo.

Moji profesorji na akademiji so bili Pino Mlakar, Slavko Jan, Vida Juvan ... Moji sošolci pa so mnogi že pokojni, Andrej Nahtigal, Lidija Kozlovič, Milena Grm ...Tudi Radko Polič je bil moj letnik, teden starejši sem od njega."

V mladosti ste bili tudi pri Študentskem aktualnem gledališču Dušana Jovanovića, Eksperimentalnem gledališču Glej ...?

"Z Jovanovićem sem delal tedaj Črno komedijo Dominika Smoleta. Šli smo v Nancy na velik gledališki festival. Tam je bil župan in predsednik tistega festivala Jack Lang, kasnejši francoski kulturni minister. Z Jovanovićevimi Žrtvami mode bum bum smo bili tudi tam. Pa z Romeom in Julijo v režiji Ljubiše Ristića. Najuspešnejša predstava z Ristićem pa je bila Maša v a-molu iz 1980., ogromno smo jo igrali. Vedno sem imel rad sodobni teater, mlade, nove režiserje."

Posneli ste kar veliko filmov - Mokuš, Trije prispevki k slovenski blaznosti, To so gadi, Sreča na vrvici, Gremo mi po svoje ... Tudi v vseh slovenskih teatrih ste nastopali. Tudi v Mariboru?

"Vsepovsod sem delal. Tudi v Mariboru - Shakespearjev Vihar z Vitom Tauferjem. Bila je koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča, SNG Maribor, Cankarjevega doma in SSG Trst. Spomnim se, da sem vsako jutro pred vajami hodil na Piramido. Pa na Ptuju sem tudi delal Turrinijevega Jožefa in Marijo v enem čudnem času hude zime. Režiser je bil Dušan Mlakar. Bilo je toliko snega, da iz Ljubljane niso mogli priti na premiero. Pa v Gorici sem delal Madame Butterfly, spomnim se, da sem imel skoraj pol ure teksta zdržema. Petdeset predstav smo odigrali, kar je bil za goriški teater rekord.

Med režiserji sem zelo rad delal s Tomijem Janežičem, v njegovi Utvi sem igral očeta, pa v njegovih Treh sestrah sem bil tudi. Ogromno sem delal z De Breo, Tauferjem, tudi z Lorencijem, tudi z Oliverjem Frljićem, v Kranju Tri sestre. Vmes sem hotel že oditi iz SMG, a so spet prišli dobri režiserji in začela se je spet kaka nova doba Mladinca. Uršula Cetinski je bila odlična direktorica SMG."

Kaj se vam v teh časih zdi največji problem gledališča?

"Predvsem to, da starejši ne hodijo več v gledališče. Vse se je preselilo na ekrane in teater je največ izgubil."