(INTERVJU) Tina Kosi: Rada bi videla junaka, ki bi znal in zmogel

Rodila se je v Kopru, osnovno šolo in gimnazijo je končala v Mariboru, nato študirala dramaturgijo na AGRFT in magistrirala na Filozofski fakulteti. Živi v Ljubljani in dela v Celju. V slovenskih institucionalnih gledališčih je podpisovala dramaturgijo, bila je tudi asistentka režije, lektorica, avtorica, prirejevalka in prevajalka besedil. 2002. je postala hišna dramaturginja v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leto kasneje je bila izvoljena za umetniško vodjo. Kot upravnica je gledališče prevzela leta 2007. Bila je tudi selektorica festivala Dnevi komedije.
Program, kot ste ga napovedali pred sezono, se dotika perečih vprašanj sodobne družbe. V petek je bila v Celju prva gledališka premiera - Večni otrok, prvič z režiserjem iz tujine.
"Potem ko se je naše gledališče trdno usidralo v domačem mestu in številnih krajih po Sloveniji, kjer gostujemo, bi želela v svojem tretjem vodstvenem mandatu utreti našim predstavam pot v mednarodni prostor. To je tudi eden od razlogov, da gostimo letos kar tri tuje režiserje. V preteklosti smo sicer že sodelovali s tujimi režiserji, a le z območja nekdanje Jugoslavije. Tokrat pa smo poleg Anice Tomić iz Hrvaške povabili tudi Yonatana Esterkina iz Izraela in Jarija Juutinena iz Finske. Prva premiera v tej sezoni je Večni otrok. To je monodrama uveljavljene in večkrat nagrajene izraelske pisateljice in dramatičarke Nave Semel o ženski, materi otroka z Downovim sindromom. V naši družbi so še vedno prisotni problemi, ki jih nočemo videti in jih potiskamo na obrobje. Centri za ljudi s posebnimi potrebami, prevzgojni domovi … so postavljeni na obrobje ali povsem iz urbanih središč. Odnos družbe do ljudi s posebnimi potrebami se sicer spreminja na bolje, a določena stigmatizacija še vedno ostaja.
Ena od ključnih nalog gledališča je, da ozavešča ljudi. Ustvarjalna umetniška ekipa je obiskala center Draga v Ljubljani in govorila z ljudmi, ki delajo na tem področju. Izkušnje družin, ki se soočajo s problem telesne in duševne prizadetosti svojih otrok, so zelo težke. Predstava je tako tudi poklon vsem staršem prizadetih otrok. Vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v družbo je nujno. Lep primer za to je restavracija Druga violina v Ljubljani, ki zaposluje ljudi z Downovim sindromom."
Pod predstavo se podpisujete tudi kot dramaturginja. Prinaša ob vaši upravni in umetniški funkciji ta povezava večjo odgovornost?
"Prenaša predvsem bistveno več dela. Na eni strani skrbim kot upravnica za delovanje hiše v celoti, torej za finance, letne načrte in poročila, javno podobo ... Kot umetniški vodja skrbim za program gledališča, izbiram drame in režiserje, oblikujem igralske zasedbe … Nadalje pomagam pri organizaciji naših predstav in drugih dogodkov. Ob tem pa bi želela ohraniti vsaj minimalen stik s svojim osnovnim poklicem, zato delujem v naši hiši občasno tudi kot dramaturginja. Občutek, ko se iz pisarne preselim na oder in delam v dramskem projektu, je edinstven. Z ekipo Večnega otroka smo se odlično ujeli, ne le z režiserjem Yonatanom Esterkinom in igralko Manco Ogorevc, tudi naši tehnični delavci zaslužijo vso pohvalo. Projektu smo bili povsem predani in dobra energija ustvarjalnega procesa se v predstavi čuti. Mimogrede, Manca Ogorevc je prvič v zgodovini našega gledališča naštudirala monodramo tako v slovenskem kot v angleškem jeziku, kar je bil za vse nas velik izziv."
Nova sezona, nova dvorana bo. Prenova Velike dvorane, gotovo nujno potrebna, se zdaj le zaključuje?
"Odkar sem upravnica, se trudim za prenovo gledališča, ki je bilo nazadnje v celoti obnovljeno takoj po drugi svetovni vojni. V zadnjih dvanajstih letih smo s pomočjo Mestne občine Celje prenovili večino delovnih prostorov v gledališču. Dobili smo tudi nov Mali oder, ki se mu letos pridružujejo še prenovljena dvorana in oba foyerja. Naši obiskovalci so se upravičeno pritoževali zaradi neudobnega sedenja, slabega zraka in vročine ... Zdaj je veliko bolje. Nekoliko smo dvignili naklon parterja, vrste stolov so bolj narazen, boljša je vidljivost na oder, imamo nov prezračevalni sistem s klimo. Prostori foyerja so bolj zračni in svetli. Mislim, da nam je v danih pogojih uspelo optimalno in vsi željno pričakujemo odprtje Velike dvorane. V ta namen bomo organizirali slavnostno otvoritev 26. septembra."

O zdravem razmerju

Kakšen je torej celjski gledalec? Mu je treba dati to, kar hoče, ali mu ponuditi nekaj, česar ne pozna? Se prilagajate populističnemu okusu ali bolj vzgajate?
"Poslanstvo gledališča je opredeljeno v ustanovnem aktu. Kot edino gledališče v mestu in v regiji smo zavezani ob predstavah za odrasle skrbeti tudi za gledališko-kulturno vzgojo mladih, smo gostovalno gledališče in vsako leto organiziramo festival Dnevi komedije. Program vsake sezone skušam zasnovati kar se da ambiciozno in kvalitetno. Stalnica našega repertoarja je njegova raznolikost tem in žanrov z režiserji različnih generacij in avtorskih poetik. Tako v vsaki sezoni uprizorimo klasično delo, komedijo, predstavo za otroke, slovenski tekst. Poudarek je tudi na prvih slovenskih uprizoritvah kakovostnih in nagrajenih del. Znotraj tega pa je treba iskati zdravo razmerje med komunikativnostjo z občinstvom, umetniškimi zahtevami in zmožnostjo ansambla. Slediti smernicam ministrstva, ustanovnega akta, željam publike ter željam in potrebam našega ansambla je zahtevna naloga. Menim, da vseh ni vedno mogoče zadovoljiti v enaki meri. Zagotovo pa se trudim v tej smeri in to z ambicioznim, relevantnim repertoarjem, ki govori o danes zanimivih temah. Lani smo v predstavi Oče opozarjali na demenco, v letošnjem repertoarju je monodrama Večni otrok, o kateri sem že govorila, v oktobru bo v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj premiera novega slovenskega dramskega teksta Rajzefiber Gorana Vojnovića, ki govori o Sloveniji danes, o migracijah naših ljudi v tujino, o odnosih v družini ter o migracijah tujcev k nam. To igro režira ena najuspešnejših in najbolj prepoznavnih režiserk iz Hrvaške Anica Tomić. Novembra bo krstna uprizoritev politične satire Ize Strehar Vsak glas šteje, ki je bila nagrajena na festivalu Dnevi komedije z nagrado Žlahtno komedijsko pero. Avtorica je bila ob prejetju nagrade še študentka na AGRFT. Predstavo bo režirala Ajda Valcl. Na Malem odru bomo uprizorili dramatizacijo Gogoljevega Plašča v režiji Juša A. Zidarja in se z njo preizkusili v novem žanru: glasbeni pripovedi. Sledila bo uprizoritev odlične drame Sofi Oksanen Očiščenje, ki govori o družini in njenih skrivnostih v času okupacije v Estoniji. Dramo, v kateri se prepletata sedanjost in preteklost, bo režiral finski režiser Jari Juutinen. Ob koncu sezone bomo kot klasično delo uprizorili Tolstojevo dramo Oblast teme, ki jo režira ena najbolj talentiranih režiserk najmlajše generacije Maša Pelko. Za otroke pa pripravljamo klasično delo mladinske književnosti Heidi v režiji Ivane Djilas.
Občinstva ne smemo podcenjevati. V lanski sezoni smo imeli izjemno pozitivne odzive za predstavi Oče in Naše skrivnosti, ki govorita o zelo zahtevnih temah. Sicer pa ni skrivnost, da je komedija pri občinstvu najbolj priljubljena in z njo tudi največ gostujemo. Kot javni zavod, katerega program financira ministrstvo za kulturo, stremimo k visoki kvaliteti naših uprizoritev, pri čemer pa ne pozabljamo na komunikativnost z občinstvom."
Ali publika v Celje prihaja tudi od drugod? Ali je Ljubljana še zmeraj središče gledališkega dogajanja?
"Ljubljana je glavno mesto Slovenije in kulturni center države. To je dejstvo. Mestna občina Ljubljana ima tudi zelo dobro razdelano strategijo razvoja kulture in kulturi namenja več denarja kot drugi. V naše gledališče zahajajo Celjani, prebivalci okoliških krajev in širše regije pa tudi kolegi iz Ljubljane in Maribora, študentje AGRFT … Z gostovanji pa pokrivamo celotno Slovenijo od Murske Sobote do Kopra."
Se celjske predstave lahko kosajo z mariborskimi ali ljubljanskimi na primer?
"Mislim, da so naše predstave kvalitetne in se lahko primerjajo s številnimi predstavami drugih gledališč. To lahko mirno trdim, ker vidim večino slovenske produkcije. Z vsemi gledališči izmenjujemo predstave in vsa gledališča so naša prijateljska gledališča. Smo kolegi, zavezniki v istem poklicu, kanček zdrave tekmovalnosti pa tudi ne škodi … Z gostovanji drugih gledališč bogatimo naš program in obratno. To so nujna sodelovanja v korist in veselje vseh."
Na Borštnikovo se uvrščate, a ne vsako leto. So pa celjske Učene ženske na primer dobile grand prix, nepozabna za nekatere je Rose Bernd. Letos bomo v Mariboru videli Ljudomrznika. Kako ocenjujete svojo festivalsko kondicijo?
"Borštnik je naš najpomembnejši festival. Žal mi je, da tam nismo bili pogosteje, včasih tudi po krivici, ampak vsak selektor izbira po svoje. Smo pa z več predstavami gostovali na drugih mednarodnih festivalih. S predstavo Rose Bernd smo bili v Grčiji, z Očetom v Sankt Peterburgu, kjer je Branko Završan prejel tudi nagrado za najboljšo moško vlogo. Festivali so potrditev našega dela in veseli smo, kadar nam uspe. Pomembno pa je tudi, da je naše občinstvo doma zadovoljno in da veliko igramo. V času krize smo zvišali število predstav, nekaj na račun novega Malega odra, nekaj z več gostovanji po Sloveniji in z dobrim sodelovanjem s šolami. Pri vsem je treba iskati zdravo mero in se vsega lotiti z resnostjo."

Žanrska omejenost

Dnevi komedije so stalnica celjskega gledališča. Kakšni pa so podatki o ogledu predstav?
"Dnevi so del našega obveznega programa. Festival smo časovno zgostili in se zdaj odvije v 14 dneh. Spored festivala je odvisen od programa in repertoarja drugih slovenskih gledališč. V programu je običajno ena naša predstava, druge pa so gostujoče predstave drugih gledališč. Festival je priljubljen, dvorane so ali zelo polne ali razprodane, število obiskovalcev festivala beleži le majhna nihanja. Težave so se pojavile v času gospodarske krize, ko smo dobivali manj denarja, predvsem od sponzorjev. Že nekaj let pa festival ne prinaša dobička, na srečo pa tudi ne zgube. Tudi cen vstopnic za festival ne moremo dvigovati."
Kakšna je bera današnjih komedij, nam vračajo igrivost pa tudi kritičnost?
"Zelo različno. Včasih je zelo dobra sezona in so komedije kakovostne, včasih pa je selektor pred težko nalogo. Skušamo pripeljati najboljše predstave z igralsko zanimivimi kreacijami. Ko je nastopil čas krize, sem bila prepričana, da bodo gledališča pogosteje posegala po komediji, predvsem zaradi večjega števila ponovitev in lastnega inkasa, pa ni bilo vedno tako. Seveda je pri oblikovanju programa festivala lažje, če izbiraš najboljše predstave iz celotne gledališke produkcije v Sloveniji, kot da si žanrsko omejen."
Kaj vas je naučila afera Kobal, kaj je pomenila za ugled gledališča?
"Nismo utrpeli bistvene škode. Reagirala sem na edini način, primeren za javni zavod in za integriteto gledališča. Zadeva je za nas zaključena. Primer smo predali pristojnim organom, ki bodo po svoji presoji ukrepali naprej."

Resno in predano ​

Kako so se spreminjale številke v zadnjih dvanajstih letih, odkar ste upravnica teatra?
"Žal smo v letih varčevalnih ukrepov izgubili dve delovni mesti in upamo, da ju bomo dobili nazaj, ker ju nujno potrebujemo. Programska sredstva so precej okrnjena, kar delno rešujemo s koprodukcijami. Honorarjev nismo dvigovali že leta. Od nas se pričakuje, da delamo isto za bistveno manj denarja kot pred leti. Določene predstave so manj zahtevne glede scenografije, kostumov in števila umetniških sodelavcev, vendar skromne predstave na praznem odru ne morejo biti stalnica gledališča.