BERLIN, OD NAŠEGA POROČEVALCA
Po več letih si lahko ponovno vsaj delno lastimo enega od tekmovalnih filmov, saj je simpatično provokativna drama Gospod obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi,imeto i' e Petrunija) nastal v makedonsko-belgijsko-slovensko-hrvaško-francoski navezi. Teona Strugar Mitevska je z družbeno kritično in feministično obarvano zgodbo dvaintridesetletnega dekleta brez prave prihodnosti sredi ekonomsko obubožane Makedonije upravičeno požela odobravanje občinstva in kritikov. Glede na do sedaj videne tekmovalne filme in splošno naklonjenost ženskim temam (in režiserkam) pa si lahko upravičeno obeta tudi katero od glavnih nagrad.
Petrunijino življenje ni rožnato. Obilnejša postava, ''neuporabna'' diploma iz zgodovine ter oblastna mama so prvi trije razlogi, da se v Štipu ne počuti najbolje. Kako bi se le, ko pa zaman upa na dostojno službo. Vse skupaj se samo še poslabša, ko nekega dne povsem spontano ujame križ, ki ga pravoslavni duhovnik ob cerkvenem prazniku po starem običaju simbolično vrže v ledeno mrzlo reko. Saj ne, da bi naredila kaj narobe, problem je v tem, da ženska sploh ne bi smela sodelovati pri tem obrednem tekmovanju, rezerviranem le za (bolj ali manj postavne) lokalne mladce! Ter v tem, da se Petrunija trmasto odloči, da pridobljenega ne bo kar tako prepustila komurkoli. Leseni simbol krščanstva naj bi namreč lastniku prinesel srečo in blagoslov. Nedolžni incident sproži pravi pravno-formalni cerkveni spor, pritegne medijsko pozornost, predvsem pa razplamti strasti množic in razgali mačistične in seksistične predsodke današnje makedonske družbe. A iskreno preprosta Petrunija kljub vsem pritiskom in ponižanjem iz te trpko satirične bitke izide kot absolutna zmagovalka. Še več, v sebi ne preraste le privzgojene nemoči, temveč celotno družbo, ki naj bi ji pripadala. Vključno s preračunljivo hipokrizijo domačega popa, ki ostane brez besed, ko mu na koncu prostovoljno izroči dragoceni križ z besedami: "Izvolite, oče, vi ga potrebujete bolj kot jaz."
Kar pisana bera
Sicer pa je letošnja revija kandidatov za berlinske medvede v prvi polovici postregla s kar pisano bero. Uvodoma nas je prekaljena danska režiserka Lone Sherfig nagovorila s toplim, dasi rahlo idealiziranim pozivom k prijaznosti do ljudi z obrobja (The Kindness of Strangers), Francois Ozon je z dokumentarističnim pridihom obračunal s pedofilskim škandalom, ki je pred leti pretresel Lyon in širšo francosko javnost (Grace a dieu), Agnieszka Holland pa oživila življenjsko zgodbo britanskega novinarja Garetha Jonesa, ki je v začetku tridesetih obelodanil grozote takrat še poveličevanega Stalinovega režima in diskreditiral Pulitzerjevega nagrajenca Walterja Durantyja (Mr. Jones).
Kljub občutku nedodelanosti in šibke scenaristične osnove, v kateri bodo nekateri morda prepoznali prvine sodobnega filmskega minimalizma in naturalizma, je z drugačnostjo (in ljubko naivnostjo) izstopal samospev preprostemu življenju sredi mongolske stepe (Öndög), prav tako lahko za trenutnega favorita štejemo tudi večplastno in vizualno impresivno ekranizacijo knjižne uspešnice Pera Pettersona, ujeto v zamolčane skrivnosti in prelepo pokrajino gozdnega gorovja na meji med Norveško in Švedsko (Ut og stjaele hester).
Nemci so se zaenkrat predstavili s tremi filmi: Fatih Akinovim grotesknim portretom serijskega morilca iz hamburške beznice Pri zlati rokavici (Der Goldene Handschuh), psihološko obarvanim trilerjem (Der Boden unter den Füssen), ter šokantno drama o nezmožnosti prilagoditve devetletne deklice z vedenjsko motnjo (Systemsprenger). Slednji je, zahvaljujoč odlični igri vseh protagonistov, kompleksni obravnavi tematike, učinkoviti vizualizaciji ter domišljenemu scenariju, ki gledalca neprestano preseneča z neprizanesljivo šokantnostjo in toplo človečnostjo, pustil najboljši vtis.
Teona o Sloveniji
Štiriinštiridesetletna makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska je na nedeljskem večernem sprejemu ob zvokih temperamentne makedonske glasbe dejala, da je to že njen peti film, ki ga je posnela s Slovenijo. "Že več let uspešno sodelujem s slovenskimi sodelavci: oblikovalko maske Mojco Gorogranc Petrushevsko, kostumografko Moniko Lorber in producentom Danijelom Hočevarjem. Zanimivo je, ko se zaveš, da pri koprodukciji ne gre le za tehnično, temveč tudi za kreativno sodelovanje, ter tesno, skorajda že družinsko povezanost. Za sodelovanje z dušo. V bistvu ne vem, kako bi lahko posnela ta film brez Slovenije," je strnila svoje večletne izkušnje ter poudarila, da ji je Slovenija pomagala, ko ji je bilo najtežje. Bog obstaja, ime ji je Petrunija je kot slovensko manjšinsko koprodukcijo finančno podprl tudi Slovenski filmski center.
