Ena najznamenitejših Sežančank je te dni za posledicami srčnega napada preminila. Petega februarja bi imela 95 let. Prevajalka, književnica, publicistka in ambasadorka slovenske literature v Italiji, polemičarka, vse to je bila Jolka Milič. Rodila se je leta 1926 v Sežani, kjer je živela vse življenje. Dokončala je učiteljišče v Gorici, se zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi, uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino, ki jim je pogosto tudi sama našla založnika. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino.
Bila je dobitnica reda zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Njenih prevodov v italijanščino, vezanih v knjigo, je vsaj za dva ducata zbirk (Kosovel, Kocbek, Zajc, Taufer, Kravos, Pregarc, Pangerc, Messner, Kovič, Mozetič, Šalamun, Osti). Onih revijalnih v italijanščino pa še iz italijanščine, francoščine in španščine je tudi precej, pa dve pesniški antologiji. Prevajala je le poezijo, navadno po svojem izboru. Tudi zelo mlade, ki so se njej zdeli več kot obetavni, in take, ki jih je sočasna prestolniška literarna kritika najraje spregledovala. Za to predano, virtuozno prepesnjevanje so ji bili mnogi literati, zlasti neljubljanski, silno hvaležni. "Filatelistična strast do poezije pa malo jeze zraven," je utemeljila to svoje delo sama v intervjuju za Večerovo prilogo V soboto pred petnajstimi leti.
Za impresivni prevodni opus iz italijanščine (Montale, Pasolini, Primo Levi, Dacia Maraini, Giuseppe Conte, Sereni, Turoldo, Caproni, Silvio Cumpeta, Lorca, Antonio Machado y Ruiz, Blaise Cendrars, Borges) je prejela Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev.
Dolga desetletja je bila najizrazitejša, najizvirnejša literarna polemičarka v slovenskem prostoru. Začela je s kritiškimi teksti Pomisleki gospodinje (tega statusa, ki si ga je izbrala sama in hote, se kasneje ni mogla znebiti v obračunavanjih užaljenih kolegov), objavljenimi v Naših razgledih, kjer se je z neizprosno ostrino argumentov lotevala literarnih veličin. Prvi je bil Dominik Smole, sledili so Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Jože Javoršek, Boris Pahor ... "Nikoli se nisem spravila nad tiste, o katerih sem mislila, da mi niso kos," mi je priznala.
Leta 2013 je bila prejemnica prve mire - nagrade ženskega odbora Slovenskega centra PEN. Žirija ji je v utemeljitvi med drugim zapisala: "Jolka Milič promovira tudi poezijo, ki je v slovenskem prostoru odrinjena, ker jo pišejo ženske, lezbične aktivistke in geji. Kot ambasadorka slovenske poezije v Italiji je zaslužna, da so bile literarne nagrade v sosednji državi podeljene več slovenskim avtoricam. Enako pomembna so njena javna pisma, polemike in eseji, v katerih se duhovito, ostro in neustrašno loteva literarnih ali zamolčanih družbenih tem. Jolka Milič je vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk."
