Jubilej dirigenta: 80 let Uroša Lajovca

Z njegovim imenom so povezana mnoga najvznemirljivejša, tudi najturbulentnejša poglavja tukajšnje glasbene in kulturne zgodovine. Kot mnogi v svetu vrhunsko uveljavljeni umetniki se je tudi on doma spoprijemal s "klani in klikami", ki so ga onemogočali, hkrati pa jim tudi sam ni ostal nikoli dolžan. Kulturnopolitična nekorektnost morda ni pravi izraz, a je blizu njegovi zmeraj brezkompromisni drži; Uroš Lajovic nikoli o ničemer ni javno molčal. In zagotovo je bil v nedomačih okoljih bolj cenjen in izpostavljen manj konfrontacijam.

Izhaja iz družine glasbenikov, šest otrok je bilo. Dva strica, Anton Lajovic in Demetrij Žebre z ženo Ksenijo Vidali, so bili vrhunski glasbeniki, "mariborski bratranec", Aleksander Lajovic (tisti, ki je bil največkrat predlagan za Glazerjevo nagrado, a je žal nikoli ni dobil), je bil skladatelj. Kot otrok si je Uroš želel postati komponist, "a njegovo invencijo je pri šestnajstih zatrlo poglabljanje v kompleksnost Bachovih partitur", je priznal v enem od intervjujev. Je izvrsten sogovornik, elokventen, razgledan in zahteven.

Na ljubljanski akademiji za glasbo je študiral skladanje in dirigiranje. Izpopolnjeval se je na salzburškem Mozarteumu. Dirigentsko kariero je pričel v rojstnem mestu – najprej kot asistent dirigent, nato pa je bil devetnajst let stalni dirigent Slovenske filharmonije. S to institucijo je imel dolgo, komplicirano življenje prihodov in razhodov. Po štirih desetletjih se je v to ustanovo vrnil, a se kmalu z grenkobo poslovil. Bil je tudi vodja Komornega orkestra RTV Ljubljana, šef dirigent Zagrebških simfonikov. Ustanovil je komorni ansambel Slovenicum, bil šef dirigent Beograjske filharmonije, redni profesor za dirigiranje na Zagrebški glasbeni akademiji, pa stalni gostujoči dirigent v Sofijski in Šenženski filharmoniji na Kitajskem. Pred orkestrom je prvič stal pred skoraj šestimi desetletji. Njegova koncertna biografija beleži več kot 1300 nastopov, z več kot 70 orkestri je nastopil po vsej Evropi, Rusiji, Turčiji, ZDA, Koreji, na Kitajskem, na Tajvanu in v Kolumbiji. Za svoje delo je prejel več mednarodnih priznanj, pa tudi nagrado Prešernovega sklada za izvedbo Mahlerjeve Simfonije št. 1 c D-duru, imenovano Titan. Bil je pobudnik za nastanek mnogih slovenskih skladb in njihov krstni dirigent.

Za njim je ugledna četrtstoletna profesorska kariera na dunajski Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost. Na njej je učil celo plejado nadarjenih mladih iz vsega sveta, tudi slovitega baletnika Rudolfa Nurejeva, pa kasnejšega kultnega šefa dirigenta Berlinskih filharmonikov Kirilla Petrenka. "Dirigenti so veliki narcisi, vendar je tempo edina stvar, o kateri dirigent res sam odloča. Ob tem pa mora varovati zgradbo, konstrukcijo dela," je dejal v enem od intervjujev nekdanji podiplomski študent dunajske univerze. Študiral je pri slovitem Hansu Swarowskem, čigar študenta sta bila tudi Claudio Abbado in Zubin Mehta.

"Vsi vemo, da je treba orkester gladiti v smeri dlake, a šef dirigent ni tu zato, da bi ga imeli radi, ampak da se dlaka sveti. Gladijo jo gostujoči dirigenti, ki po enem tednu odidejo in jih orkester ne briga več ... To je prispodoba, ki dovolj ilustrativno kaže odnos do orkestra nekoga, ki samo pride in gre, ter nekoga, ki je z orkestrom dalj časa in skrbi, da je ta v dobri tehnični in interpretativni kondiciji. Vemo, da v orkestru sedijo izvrstni glasbeniki, od katerih ima vsak svoje estetske kriterije, po katerih se ravna. Naloga šefa dirigenta bi bila, da vse te estetske silnice kanalizira v isto smer. To je dolgotrajen proces, viden šele v daljšem časovnem obdobju," je povedno v enem od intervjujev razlagal jubilant.

Bila sem v publiki, ko je natanko pred tremi desetletji stopil po enem mariborskem koncertu, ki ga je oddirigiral, pred podij in dejal, da mesto mora obuditi Mariborsko filharmonijo, ker jo potrebuje in je zanjo zrelo. Zamisel se je 1996. uresničila. Žal pa se je po osmih letih usula.

Z dvema dogodkoma je zaznamoval mariborsko kulturno prestolovanje 2012: prvi je bila svetovna premiera Kogojevih Črnih mask v sodelovanju med mariborsko in ljubljansko Opero. Bil je zgodovinski dogodek za domačo operno umetnost in Lajovic je pri njem najtvorneje sodeloval. Za slovensko glasbeno zgodovino je opravil gigantsko delo: revidiral je, z notografom Galom Hartmanom, 900 strani dolgo opero, za kar je porabil osem let oziroma 3000 ur, in jo potem tudi dirigiral. Na EPK pa je bil tudi eden najodmevnejših gostov naših, Večerovih duelov, skupaj s Karmino Šilec, kjer je detabuiziral mnoge teme, ne le povezane z glasbo, tudi s politiko.

In še ena kurioziteta, povezana z jubilantom: lastnoročno je odstranil zgornje dele stolov v mariborski Veliki dvorani, sedanji Dvorani Ondine Otta Klasinc. "Ko si stal na odru, je bilo zaradi njih občinstvo videti, kot bi bili mravlje, le oči si videl. Izvirni greh mariborske opere je dejstvo, da ji manjka prostor, kjer bi se lahko razširili nizki toni. Tega se ne da popraviti,'' je bil neizprosen kot zmeraj.