(KRITIKA KONCERTA) Jazz na martinovo

Da bi sočasnost velikega finala masovne vseljudske veselice ob tradicionalnem martinovanju na bližnjem Trgu Leona Štuklja in začetka že sicer bolj komornega jazzovskega koncerta v kletnem klubu Narodnega doma (ND) sama po sebi okrnila obisk drugega, kaj šele prvega, se sicer ne zdi prav verjetno. Večji problem za prišleke v mestno središče je ob takih prilikah najti prosto parkirno mesto v dovolj dostopni bližini.

In tako se je - izjemnosti bolj kultiviranega od obeh dogodkov navkljub - avditorij kletne dvoranice ND napolnil le malce čez polovico sedežev. So pa zato ljubitelji sodobnega jazza, ki jim je vendarle uspelo priti, toliko bolj uživali v slabi uri in pol (z, žal, le enim dodatkom) zaključnega koncerta evropske turneje ameriškega Max Johnson Tria, ki je v Mariboru nastopil prvič. A vsaj tisti, ki smo koncertu dovolj pozorno prisluhnili, najbrž v en glas iskreno upamo, da ne tudi zadnjič.

Izkušeni bobnar Michael Sarin ter pripadnika nekoliko mlajše srednje generacije, v Kanadi rojena saksofonistka in flavtistka Anna Weber ter kontrabasist Max Johnson, so sicer znani in uveljavljeni protagonisti newyorške avantgardne scene. Trenutno pripravljajo novi album, ki ga bodo posneli po povratku v ZDA. Še ne imenovane skladbe z njega so sestavljale tudi večino repertoarja na mariborskem koncertu.

Ta je po eni strani zadovoljil visoka kakovostna pričakovanja, po drugi pa se je na svojski način venomer izmikal običajnim definicijam standardnega jazzovskega tria. Vodja tria uporablja kontrabas kot izrazito melodično glasbilo in hkrati kot ritmično podporo igrivi razgibanosti saksofona ali flavte; podobno velja za bobne, igrane z značilno osebno tehniko in pretanjenim občutkom za skupno mero. Tekoče in smiselno periodično izmenjevanje kolektivnega muziciranja in solističnih bravur pa je bolj nakazano kot zares izvedeno.

Pravzaprav prevladuje nekaj, kar bi bilo moč opisati kot prefinjeno kombinatoriko treh pretehtano prepletenih solističnih linij, ki vsaka zase spominjajo na nekonvencionalno virtuoznost velikih mojstrov free jazza, skupaj pa tvorijo višjo celoto, skorajda v maniri harmonične dovršenosti klasične resne glasbe. Ne sicer toliko po zvočnosti, a po splošnem estetskem občutju skladbe nekoliko spominjajo na programske pristope impresionizma. Hkrati pa se odlikujejo z lucidno inovativnostjo in vedro svežino. Vsekakor vredno bolj poglobljenega odkrivanja ob zbranem ponovnem poslušanju.