(KRITIKA LUTKOVNE UPRIZORITVE) Ovid po sili

Predstavljam si, da se je član igralskega ansambla Lutkovnega gledališča Maribor odločil, da je čas za seriozen avtorski projekt. Takšen, v katerem (samo)ironija, ki je najbrž obveljala za njegov prevladujoči performativni modus, ne bo glavna figura. In takšen, v katerem bo besedilo ali vsaj velik del besedila podpisal (klasični) avtor, ne pa vprašljivo besedno nadarjena uprizoritvena ekipa. Seveda pa nujno družbenokritičen, ker sta pač taka diktat časa in avtorjev credo.

Predstavljam si, da je vodstvo gledališča to z veseljem sprejelo. Avtorski projekti zaposlenih so (vsaj upam) cenejši, poleg tega pa bo tako poskrbljeno za še en programski segment oziroma razširjeno ciljno skupino: srednješolce in/ali odrasle. Ker bo umetnik za osrednji vir oziroma referenco vzel antične mite, bomo menda ja dobili spodobno predstavo, kajne?

Predstavljam si tudi začetno ustvarjalno ekonomijo. Umetnik se je odločil, da bo poiskal tiste stare mite, ki govorijo tudi o novih, današnjih problemih. To je pač legitimna in dokaj univerzalna predpostavka. Klasika je klasika zato, ker lahko v njej najdeš odgovore na vprašanja vsakega časa. Prebirati je torej začel Ovidove Metamorfoze in izbral zgodbo o Medeji, zgodbo o Faetonu in zgodbo o Narcisu. (Ali pa se je spomnil teh zgodb in jih potem poiskal v Metamorfozah.) Zakaj te zgodbe? Ker so to zgodbe o "feminizmu, podnebnih spremembah in duševnih motnjah", kot ujamemo v prologu. Res, ženske, ki nočejo več biti za moške blago z zelo omejenim rokom trajanja, podjetni mladeniči, ki ogrožajo planet, in patološki narcisi so zgledni junaki in bedaki našega časa. In to se zdi kar zgledno izhodišče za uprizoritev.

Uprizoritev pa je daleč od eksemplaričnosti. Recitiranje Ovida je morda res zgled artikulirane izgovarjave težkih verzov, ampak hkrati je zgled popolne nemotiviranosti in brezizraznosti. To je govor, ki ničesar ne pove. Prav tako pa sploh ne zaživi, kaj šele, da bi se razživela kontekstualizacija Ovidovih besed. Neinventivna naracija in nedomišljene domislice se duhamorno vlečejo od prve do zadnje minute 45-minutne predstave. Pa naslovna Pandora? Predstavi je priskrbela skrinjo in upanje. "In kje je upanje?" je zadnje vprašanje v predstavi. "Upanje je v aplavzu." Aplavz pa je bil mučen.

Lutkovni segment uprizoritve se zdi bolj kompleksen in dovršen kot idejni in besedni. Igralec si z ogromne lutke dvojnika po potrebah zgodb jemlje dele telesa, in takšna raz-stava človeškega bi najbrž lahko bila pomenljiva, a bi tudi za to potrebovali vizijo in režijo. Poglobljeno in vztrajno umetniško ambicijo ter umetniško vodstvo.

Včasih je ob tako drastičnih strelih mimo najlažje zamižati (se pravi ne napisati kritike) in si reči, da bo drugič boljše pa da navsezadnje ne naredijo nobene škode, če že koristi ne. Ampak, a je to res? Predstavljam si srednješolca, ki pride, potem ko se je njegovemu profesorju enkrat samkrat v štirih letih zljubilo narediti ta odstop od kurikuluma najmanjšega odpora, v (lutkovno) gledališče. Žal si ne znam predstavljati, da bi po tej predstavi ta mladi človek še kdaj želel opraviti to pot.