"Lorenci mora zmeraj zatežit"

Pogovora (p)o predstavi Sen kresne noči v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega se je sinoči udeležila celotna igralska ekipa Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Matej Puc, Primož Pirnat in Robert Korošec. Pridružil se je tudi režiser Jernej Lorenci.
Moderatorja Roka Bozovičarja je zanimalo, ali so se uprizoritve lotili z jasno oblikovanim odnosom do besedila ali se je to razvilo in odprlo med procesom. Lorenci se natančno ne spomni, a na začetku so upali, da bo besedila več. Kasneje se je pokazala organska potreba, da morajo stopiti na svojo pot. Prostor javnega, prostor intimnega in najgloblje intime, potlačenega, tisto, kar si ne dovoli izbruhniti, vse to je v igri. Prej ko slej ekonom lonec poči, ko je preveč videza, nekaj špricne, se nekaj prelomi, prevrne.
Hitreje pademo v kod smešnih situacij kot zatemnitve. Lorenci je začutil med publiko predsinoči v parterju, da je ta prehod težek za igralce in gledalce. Celo neke vrste razočaranje je čutil, češ, prikrajšani bomo za užitek komičnega. "Aha, Lorenci ne more ničesar speljat do konca, vedno mora nekaj zatežit. A čudovito se mi zdi ukvarjat s prelivi, prehajanji, mešanjem žanrov, s podtikanjem napačnih podatkov, z manipulacijo, da bi se kasneje neka rana razprla in bi ji dali nekaj časa," pravi režiser.
Točka prehoda se zgodi v gozdu, nekje, kjer zakoni, ki so veljali prej v javnosti, v Atenah, ne veljajo več. Kot pravi Lorenci, je gozd v vseh mitologijah, razen v puščavskih in himalajskih. Je prostor strahu, metafora za samoto, strah, grozo, nemoč, občutek odtujenosti. Gotske katedrale so bile zgrajene po vzoru gozda, da bi strašile z vsemogočnostjo boga. Ne gre za gozd dobesedno, gre za noč in prostor, kjer se izgubim.
Začne se z zamenjavo perspektive govora, po pavzi se odpre svet notranjih perverzij. Kako se na ravni likov začuti ta sprememba? Demeter - Matej Puc je govoril o melting potu, ki mora eksplodirat. Kolikor je bil butelj prej, mora zdaj za to plačat. Ne more več tlačit vase vsega zavoljo karierizma, sam sebi je konstrukt. Ajda Smrekar je vzela dve lastnosti Helene, ki sta najbolj reprezentativni: da je noro zaljubljena v Demetra in da ima problem s samopodobo.
Lorenci je o premenah oseb in časov govoril kot o neskončni mreži, ki so jo ustvarjali. Gre za to, kako doživljamo samega sebe, kako smo znotraj, kako zunaj. Poroka, strah pred institucionalizacijo zveze, je tema, ki obseda Lorencija, je točka pogona iz javnega v notranje. "V vsaki drugi predstavi imam nevesto, pa ne, ker bi bil kak šovinist ali celo mizogin. Zame je poroka sklenitev pakta, končna poroka je pogodba s smrtjo, bela je pri Japoncih barva smrti. Ne vem, od kod prihaja ta moja obsedenost. Zame je poroka zmeraj krč. Kako prenesti samega sebe, kdaj bežim, kdaj sklenjam nove zveze, zame je to leitmotiv zadnjih dvajset let. Opravičujem se, ker bo najbrž šlo tako tudi naprej in bo še nekaj časa tako. Še zmeraj ob tem čutim krč," pravi Lorenci.