Petra Zemljič
V predstavi igrajo Ksenija Mišič, Maša Žilavec, Vojko Belšak, Matevž Biber in Petja Labović. Uprizoritev je del mednarodnega koprodukcijskega projekta Port of Dreamers (Pristanišče sanjačev) in nam po resničnih dogodkih odkriva osebno pripoved iranskega političnega begunca Nazerja, ki je zatočišče našel v Sloveniji in je pri predstavi tudi ves čas sodeloval. Da gre prav zaradi sodelovanja za neprecenljivo in tudi nenavadno izkušnjo, pa so ocenili igralci v predstavi. Ker je to zgodba ljudi brez pravic in glasu, je prav, da jim dajo svoj glas igralci.
Projekt pod okriljem Ustvarjalne Evrope poteka od leta 2018 na treh lokacijah (Maribor, Novi Sad in Dubrovnik), financira ga Evropska komisija z namenom ozaveščati o aktualni problematiki migracij in konkretni pomoči pri integraciji beguncev in priseljencev v nova kulturna okolja. Dramaturg Vili Ravnjak opisuje, da so že lani na to temo v teatru potekale izobraževalne in pogovorno-terapevtske delavnice, na katerih so sodelovali migranti različnih starosti, spola in izobrazbe, živeči v Mariboru, ki so v zadnjih letih prišli iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij (Iran, Tunizija, Eritreja, Španija, Argentina, Rusija …). Vzroki za prihod v Slovenijo so različni, od ekonomskih do intimnih. Na delavnicah je nastalo veliko etnografskega dokumentarnega gradiva, ki je služilo za nastanek teksta uprizoritve. Predstava je vest družbe, je še dejal Ravnjak.
Tekst je napisal hrvaški dramatik Ivor Martinić in se pri tem osredotočil na osebno pripoved iranskega begunca. Končno besedilo uprizoritve je izoblikovala skupina ustvarjalcev, vsebinsko-dramaturško izhodišče Proslave pa je Navidova resnična zgodba o begunski poti med Iranom in Slovenijo, ki se je dogajala poleti 2015., torej v času, ko so bile evropske meje še prepustne. Po postavitvi žice novembra 2015 so se razmere za migrante povsod dramatično zaostrile in poslabšale. "Vse do pojava koronavirusne krize marca 2020 so mediji skoraj vsak dan poročali o tragičnih dogodkih na različnih begunskih poteh. S svetovno pandemijo novega koronavirusa je vprašanje migrantov potihnilo oziroma prešlo v ozadje, šele pred dnevi, ko je zgorelo begunsko zatočišče Moria na grškem otoku Lezbosu, kjer je bilo nastanjenih okrog 13.000 beguncev, se je spet prebilo v ospredje zanimanja evropske politike in širše javnosti," je zapisal dramaturg.
Režiser Jan Krmelj je na novinarski predstavitvi dejal, da gre za diptih; en del je politična satira, resnična slika evropske politike, lokalne in regionalne, povezane z begunsko-priseljensko problematiko, drugi pa je Navidova resnična zgodba. Gre za soočanje birokratskega pojmovanja življenja s pretresljivo zgodbo resničnega človeka. Uprizoritev je zanj kontradiktorna, smešna in strašna hkrati. "Diptih ironije in bolečine. Hkrati nečloveška in človeška. V njej poskušamo izpostaviti dvojnosti in paradokse, na katere naletimo, ko raziskujemo migrantsko problematiko - ali politiko nasploh. Že to, da o migracijah govorimo kot o nekem konceptu, čeprav se hkrati dogajajo nenehno, prav zdaj, je paradoks, ki spregovori veliko o ideologiji sodobne Evrope. Toliko institucij in denarja zavoljo nekega problema, ki se ga rešuje na formalni ravni, na terenu pa je stanje slabše in slabše," je med drugim izpostavil režiser.
Navid Nazer pa je povedal, da sprva ni mislil sodelovati, preveč ga je bilo strah. A je na koncu zmagala želja, da bi ljudje slišali, zakaj ljudje bežijo iz svojih držav. "Nekateri ljudje ne morejo živeti v svoji domovini, dejansko so prisiljeni v to, da zapustijo družino in prijatelje. To je predstava o življenju na milijone migrantov," je še dejal.
