Petra Vidali
Za prvo od treh okroglih miz ob 100-letnici Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor je Melita Forstnerič Hajnšek, Večerova komentatorka in novinarka, izbrala sogovornike, ki so stoletnika spremljali ali umetniško, organizacijsko, podporno sooblikovali "vsaj nekaj desetletij". Dr. Manica Špendal je strokovnjakinja za glasbeno zgodovino mesta in gledališča, Magdalena Tovornik je "dama, ki si je v najtežjih časih drznila predlagati za umetniškega vodjo Tomaža Pandurja", Franci Pivec je poznavalec kulturnega življenja mesta sploh, Andrej Brvar je prvo literarno in uredniško ime, Rudi Moge "politik, ki je s kulturo bolj zaznamovan kot katerikoli politik" in je najbolj zaslužen za nacionalni status gledališča, Vili Ravnjak pa je nekajkrat prevetril Dramo in jo "vodil z mirno roko", hkrati pa je najpomembnejši zgodovinar tega gledališča.
Najprej so govorili o razmerju med gledališčem in mestom, "zakaj je SNG Maribor bolj odvisen od situacij v mestu kot druga gledališča," je vprašala voditeljica pogovora. Špendalova: Maribor je bil - kar se financ tiče, ne pa kakovosti - vedno v senci drugih mest, najprej Gradca, potem Ljubljane. Ravnjak: SNG Maribor je edino gledališče v mestu, zadovoljevati mora vse okuse, zato tudi vse zanima, kaj se v teatru dogaja. Že leta 1921 se je vzpostavila dilema, ali naj bo to umetniško ali zabavno gledališče. Tovornikova, ki je za županjo oziroma predsednico občinskega izvršnega sveta kandidirala s programom Maribor, mesto znanja in ustvarjalnosti, misli, da se je pregovorna kulturna sivina takrat preselila v gospodarstvo, "iz te hiše pa je zasvetila neka luč" in virus se je razširil tudi na druga področja. Podprla je tiste, ki so znali, zmogli in hoteli več, da bi pomagali tistim, ki niso znali, zmogli, hoteli. Kultura je dala identiteto mestu in "nas tako rekoč rešila". Vedno je poudarjala, da ni gledališču v čast, če v prvi vrsti sedijo politiki, temveč nasprotno.
Brvar je izpostavil narodno-obrambni značaj SNG Maribor. Maister in njegovi so vedeli, kako pomemben je teater pri slovenizaciji mesta, jezik je fundament nacionalne in mestne identitete. Murska Sobota na primer nima gledališča in zato zanj ni pravo mesto. Moge je izpostavil, da je bil v času županovanja Tovornikove Maribor edina slovenska občina, ki je imela svojo resolucijo o kulturi, pa tudi drugi župani, do predzadnjega, vstajniškega, so kaj naredili zanjo. Nacionalni status - ki je bil v tistem trenutku tudi edina rešitev za finančno jamo - pa je marsikdo v mestu želel preprečiti, saj so se s tem nehala občinska kadrovanja.
Pivec, koordinator in soavtor zadnjega lokalnega programa za kulturo, ugotavlja, da sta z osamosvojitvijo mesto in kultura "izgubila pozornost", kulturnemu programu so zaploskali, potem pa ga pospravili v predal. Sicer pa ni brez kulturne politike samo mesto, ampak tudi država. Brvar vidi izhod iz takšne letargije v regionalizaciji in tudi v domačizaciji. V repertoarju pogreša Partljiča, Jančarja, Vilčnika in Stanka Majcna. Takšno sezono bi morali začeti s Partljičem, ne pa z Zajcem, je prepričan. Pa saj gre samo za vrstni red, tudi Partljič bo, so mu rekli voditeljica, Ravnjak in Moge. "Naj bo doma iz Malečnika, da bo naš? A Zajc ni dovolj naš?" ga je vprašal Moge. Ravnjak: Gledališče ustvarja skupnost. Gledališka umetnost omogoča, da si tudi preprosti ljudje zastavljajo malo globlja vprašanja. Vendar se funkcija gledališča spreminja, danes prihajajo ljudje v gledališče z drugačnimi potrebami kot nekoč. Slovenski jezik in slovenska dramatika sta prav gotovo temelj slovenskega gledališča, vendar se mora program odpirati v svet. Špendalova pa ugotavlja, da je bila Opera v nekaterih obdobjih presenetljivo nekonservativna, naklonjena nepopularnim slovenskim in bolj eksperimentalnim umetniškim delom.
Spregovorili so tudi o odnosu med "predzgodovino" in "zgodovino", med nemškim in slovenskim gledališčem v mestu. S tem da smo izbrisali vso kulturo v Mariboru pred koncem prve svetovne vojne, smo spodrezali svoje korenine, so se strinjali sogovorniki. Brvar razume, da je bilo prej treba postaviti jasne meje, zdaj pa "se lahko z Avstrijci pogovarjamo na istem nivoju", zato lahko vkorporiramo tudi nemški del zgodbe. Tudi Ravnjak je kot urednik monografije ob jubileju presegel nemško-slovensko razdelitev, predstavil je 170 let zgodovine gledališča.
Med nalogami, ki mesto čakajo ob vstopu v drugo stoletje slovenskega gledališča, pa je Moge izpostavil umetniško akademijo oziroma akademije. Te so zaledje gledališča, vir njegovih ustvarjalcev in njegove publike. Melita Forstnerič Hajnšek pa je spomnila, da je naloge celih univerzitetnih institucij sijajno opravljal en sam človek, Vili Ravnjak s svojim Gledališkim studiem, iz katerega so izšle cele generacije prodornih ustvarjalcev.
