Na krilih Sinjega galeba

Mladinska knjiga je zbirko Sinji galeb ustanovila leta 1952. Prva knjiga v zbirki je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja (prvič je v knjižni oblik izšla leta 1936), po kateri je zbirka dobila ime.

O zbirki je ob njeni 50. obletnici dr. Marjana Kobe napisala: "Danes je pogled na knjižno zbirko Sinji galeb kot celoto mogoče strniti v dve pomenljivi ugotovitvi: prva je ta, da je v polstoletni dobi v tej zbirki prvič izšel dobršen del izvirnih slovenskih proznih besedil, ki so danes kanonski teksti; in, drugič, da je zbirka v petdesetih letih izhajanja s prevodno literaturo pokrila tako rekoč vse evropske dežele, širno Rusijo, ZDA, Kanado, reprezentativni zgledi zastopajo Azijo, Južno Ameriko, Afriko in Avstralijo." Težje kot seznam najbolj znanih knjig iz zbirke bi naredili seznam znanih del, ki niso izšla v tej zbirki. Ker jih skoraj ni. V Sinjem galebu so zbrani vsi junaki, Pika Nogavička, Mali princ, Jadran Krt, Sadako, Coraline ...

Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc, zdaj je zanjo odgovorna Alenka Veler. Z njo smo se pogovarjali ob otvoritvi razstave na Prvi gimnaziji.

Kar je za književnost za otroke naredila Kristina Brenkova, je za knjige za mlade naredil Ivan Minatti, ko je ustanovil zbirko Sinji galeb, ste povedali na otvoritvi razstave. Je bilo od začetka zbirke jasno, da bo to zakladnica temeljnih del?

"Založba Mladinska knjiga se je že ob svoji ustanovitvi zavezala, da bo izdajala kakovostno literaturo za otroke in mladino in Minatti je z jasno programsko usmeritvijo sledil tej zavezi. K sodelovanju je vabil nove avtorje, izdajal dela že uveljavljenih, v zbirki so izhajala vrhunska tuja dela za mladino. Pri tem je ves čas trmasto branil merila kakovosti. Žal nisem slišala osebnega Minattijevega pričevanja, mi je pa o tem pripovedovala Marjana Kobe. Pri snovanju ni bil sam, tako kot ni bila sama Kristina Brenkova. Vključila sta sodelavce, s katerimi sta se lahko posvetovala - tudi Marjana Kobe je bila neko obdobje v uredniškem odboru zbirke. V časih pred internetom je bil dober pregled nad področjem še bolj pomemben in on ga je imel. V slovenščini smo sočasno dobivali vse, kar je bilo aktualno v tujini."

Vaše zbirke prehajajo iz otroštva v mladost. Kako si sledijo vaše zbirke?

"Urejam dve zbirki za mladino – Sinji galeb za otroke med 10. in 14. letom, Odisej od 12. naprej. Vmes je presečišče, ampak če je Sinji galeb žanrsko zelo raznolik, od realizma do fantastike, v Odiseju izhajajo predvsem problemski romani, čeprav so tudi v tej zbirki do ustanovitve specializirane zbirke Srednji svet izhajala fantazijska dela. Skupno obema zbirkama je, da vanju uvrščam kakovostna izvirna dela, prizadevam pa si, da bi bile v zbirko uvrščene še knjige iz kar najbolj različnih kulturnih in jezikovnih sredin."

Vsaka zbirka ima svoje specifike, vsak urednik ali urednica pa tudi. Katera je vaša specifika?

"Precej me zanaša k problemskim temam, zato ni naključje, da se je bolj kot v Sinjem galebu nabor knjig pod mojim urednikovanjem povečal v zbirki Odisej. Po eni strani je to zato, ker se je v zadnjih letih pojavilo ogromno kakovostnih pisateljic in pisateljev, ki prepričljivo pišejo za najstnike, njihove knjige pa berejo tudi odrasli, po drugi strani pa v Sinjem galebu izhajajo le visokokakovostna dela, tista morda manj kakovostna, zato pa med mladimi bralci zelo priljubljena in brana, pa izhajajo v drugih zbirkah. V program uvrščam dela, ki mene kot bralko najbolj prepričajo in za katera menim, da bodo blizu tudi otrokom. Pri tem se ne moreš izogniti temu, kar te nagovarja, sem pa tudi jaz izbirčna. Iščem dobro napisane knjige o stvareh, ki se mi zdijo pomembne, take, ki spoštujejo otroka in svet okoli sebe, ki izražajo vrednote solidarnosti, skupnosti, sprejemanja različnosti, spoštovanja do vsega živega. Če so, sploh te za mlajše bralce, ob tem še humorne, je to zadetek v polno. Včasih si izpolnim kakšno posebno željo – v Sinjem galebu izhajajo novonastala dela in klasike. Ena mojih najljubših knjig iz otroštva je bila Momo Michaela Endeja, ki je izšla v Sinjem galebu konec sedemdesetih let, in ko sem imela to možnost, sem takoj izkoristila priložnost za ponatis. Ponatisnili smo tudi meni ljubo Zupanovo Potovanje v tisočera mesta. Po eni strani neguješ vez s preteklostjo, po drugi pa iščeš novo."

Imajo avtorji rešpekt pred ugledno tradicijo?

"Kar pogumni so, dobivam ogromno rokopisov. V Sinjem galebu je v času mojega urednikovanja izšlo kar nekaj izvirnih tekstov, od meni zelo ljubega in kar malo spregledanega romana Potovalnik Jelke Godec Schmidt do Zlatega zoba Tadeja Goloba, zelo priljubljenega Lova za templjarskim zakladom Milana Petka Levokova in, zadnje, Bleščivke Špele Frlic, za katero verjamem, da bo imela med mladimi bralci veliko oboževalcev. Veliko nam je prinesel natečaj Modra ptica, največ prav Sinjemu galebu. Iz nabora prispelih del sem izbrala tudi kakšno, ki ni bilo uvrščeno med finaliste, a se mi je zdelo zanimivo in z dodelavo primerno za objavo. To je postal resen razpis – ne dobimo del ljudi, ki pišejo, ampak dela ljudi, ki pišejo dobro."

"Zbirka" je bila včasih garancija za naročnike. Pa danes?

"Danes naročniškega sistema nimamo, glede na odzive stroke in tudi bralcev pa zbirki lahko zaupamo. Dela iz nje po večini nosijo znak Zlata hruška, so nominirane za različne nagrade, prevedene knjige so večinoma prejemnice uglednih nacionalnih in mednarodnih nagrad, dokaj hitro so tudi razprodane, nekatere tudi redno ponatiskujemo. Se je pa ob pripravi jubilejnih razstav knjig pokazalo, da imajo knjižničarke in knjižničarji največ težav s tistimi, ki so izšle v zadnjem desetletju. Naklade so zdaj neprimerljivo nižje – v začetkih, pa tudi še v šestdesetih letih, je je bila povprečna naklada knjig iz zbirke Sinji galeb 15.000 izvodov, v sedemdesetih se je znižala, ampak še vedno govorimo o okoli 8000 izvodih. Za današnji čas so te številke nepredstavljive. Pred desetimi leti so padle že pod tisoč izvodov, zdaj smo spet nekje na tej meji. Seveda obstajajo razlogi za tak osip. Dolgo časa založb, ki bi načrtno izdajale knjige za mladino, pri nas ni bilo, po osamosvojitvi pa se jih je pojavilo precejšnje število. Nekatere od njih skrbno in premišljeno snujejo svoje programe in vlagajo v razvoj področja, obstaja torej relevantna, živa in dobra konkurenca."

Zdaj delajo klasične mladinske zbirke tudi druge založbe …

"Ja, zanimiv je izbor za zbirko založbe, ki doslej knjig za mladino ni izdajala s kakšno omembe vredno kontinuiteto. Črpa seveda iz zakladnice Sinjega galeba, tako bodo postale dostopne nekatere knjige, ki jih mi že dolgo nismo ponatisnili, in to je čisto fino. Tudi novi prevodi so dobrodošli, čeprav nisem prepričana, da potrebujemo denimo nov prevod Malega princa, za katerega je Minatti leta 1971 prejel Sovretovo nagrado in je popolnoma živ in stoji tudi danes, pravzaprav ima kultni status. Zanimivo bo videti, ali bo založnik, ki vstopa na to donosno področje, prispeval tudi v resnejši razvoj."

Sinji galeb je ob visoki obletnici pripravil tudi jubilejno zbirko, kako ste izbrali jubilante?

"Pripravili smo izbor ponatisov osmih knjig iz slovenske in svetovne mladinske književnosti – štirje so izšli pravkar, štirje izidejo jeseni. Glavno vodilo pri tem je bilo, da so knjige aktualne in zanimive tudi za sodobne bralce, primerne za samostojno branje, take, ki jih bodo otroci z veseljem jemali v roke. Nekateri naslovi so se ponujali sami po sebi, ampak smo vseeno želeli povezati bralno skupnost. Zato se mi zdi še posebej dragoceno, da so pri izboru ponatisov prevedenih del sodelovali knjižničarji in knjižničarke ter učitelji in učiteljice iz vse Slovenije in smo res dobili reprezentativen, živ nabor del - če kdo, oni poznajo bralne navade otrok. V prvem paketu je izšla izvirna novost, prej omenjeni krasni prvenec pripovedovalke Špele Frlic Bleščivka, jeseni v slovenščini prvič izide poljska klasika Klementina ima rada rdeče Krystyne Boglar – novo in klasično z roko v roki torej."