Petra Vidali
Včeraj je v Vetrinjskem dvoru Društvo gledaliških kritikov in teatrologov realiziralo svoj zdaj že tradicionalni prispevek k Festivalu Borštnikovo srečanje. Metodološko in ideološko neenoten, bi lahko rekli, vendar ne nekreativen in tudi ne neproduktiven, če uporabimo eno od dihotomij, okoli katerih se je pletel razmislek. Sociolog Tomaž Krpič, ki je dopoldanski simpozij tudi moderiral, si je zamislil empirično raziskavo področja. Identificiral je 30 umetniških vodij, vprašalnik je postal 24 vodjem, odzvalo se ji je deset. (Ker gre za majhno skupnost, sta "občutljivost in odvisnost" po definiciji večji.) Dognanj še ni oblikoval v referat, izpostaviti pa je naslednje: umetniški vodje so del menedžmenta v kulturi, vendar sebe ne vidijo tako; na neinstitucionalni sceni se ne identificirajo z oznako umetniški vodja, četudi to dejansko so (Rok Vevar je pojasnil, da se je v nevladnih organizacijah za opis tovrstnih del in nalog uveljavil izraz producent), zaskrbljeni so nad družbo nizke kulture in notorično nezadovoljni s kulturno politiko. Hrvaški kritik in novinar Igor Ružić je izrisal hrvaški gledališki prostor kot žrtev "zakulisnih praktik", vseeno pa izpostavil nekaj umetniških vodij, ki so kljub temu bili ali so "liderji" in so pustili sled v umetnosti in družbi.
Kaj gledališče je in kaj lahko naredi
Rok Vevar in Jasmina Založnik sta umetniška vodenja umestila v naslednje kontekste: kako gledališča mislijo in razumevajo same sebe, kaj gledališče je, in še bolj, kaj lahko gledališče naredi. Javnost so nadomestila občinstva. Institucije služijo potrošniku, umetnost se prilagaja oblikam gledalčeve samopodobe, tudi "kritičnost v teatru" služi potrošnikovi-intelektualčevi potrebi po kritičnosti. Histerična hiperprodukcija, varne produkcije in konkurenčnost z obliko istosti (isti režiserji, dramatiki ...) so skupni imenovalci te razvojne stopnje, v kateri je umetniško delo razumljeno kot proizvod in ne kot proces proizvodnje. Z erozijo drugih sistemov javnega sektorja so na gledališče prišli tudi drugi segmenti, izobraževalni sistem je umetnost skoraj povsem izrinil, zato so umetniške ustanove same prevzele tako imenovano vzgajanje ali razvijanje občinstev.
Popoldansko okroglo mizo je neposredno prenašal program Ars, moderirala jo je novinarka in kritičarka Petra Tanko, njeni sogovorniki pa so bili ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar, član kolektivnega umetniškega vodstva Gleja Jure Novak, direktor Festivala Borštnikovo srečanje Aleš Novak in umetniška vodja SLG Celje Tina Kosi. Izhodiščno vprašanje se je nanašalo na umetniško svobodo v času, ko predstave prekinjajo "dostojni ljudje", ko takšni ljudje napadajo nagrajenki Prešernove sklada in ko gledališča na vsakodnevni ravni z ukinjanjem sredstev cenzurira ministrstvo za kulturo, ki je, kot je dopoldan rekel Rok Vevar, samo še ministrstvo za finance. Katarina Klančnik Kocutar je izpostavila specifiko gledališča za mlade, v katerem so "dostojni ljudje" preveč skrbni starši ali pedagogi. Tina Kosi je rekla, da omejitve narekuje "intelektualno ozadje mesta" oziroma ustanoviteljski akt, ki jim nalaga, kaj morajo delati, vendar v procesu produkcije ustvarjalcev ne omejujejo. Aleš Novak: v vseh festivalskih sklopih so vrhunske gledališke predstave, predpogoj vrhunskosti pa je razbremenjenost. Igor Samobor: umetniške svobode ne poskušam omejevati z ničimer drugim kot s tehničnimi možnostmi. Seveda pa se lahko razumevanja svobode publike in ustvarjalcev ter umetniškega vodstva križajo. Na Kralja Ubuja ni reagirala samo publika, "tudi tisti, ki si lastijo določen tip gledališča, so rekli, da to k nam ne sodi". Vendar "sam pri sebi ne občutim, da bi me karkoli oviralo".
Gledališče za odprto in vključujočo družbo
Na vprašanje o tem, kako v umetniškem vodenju uveljavljajo prakse odprte in vključujoče družbe, so tako odgovarjali: Tina Kosi vidi potencial za odprtost in drugačnost predvsem v izbiri dramskih tekstov, Vojnović recimo po naročilu zanje piše dramo o migrantih, letos imajo na repertoarju drami o pedofiliji in demenci, seveda pa stavijo tudi na gledališko vzgojo. Jure Novak je poudaril, da je kolektivno umetniško vodstvo poskus demokratizacije klasično avtoritarnega modela. "Umetniške svobode ne omejuje politika, ker ta že dolgo ve, da je ignoranca bolj učinkovita od konflikta." Ključne so strukture v procesih nastajanja, je prepričan Novak, o migrantih na primer lahko govorimo od zunaj ali pa poiščemo - če menimo, da je to primerno za umetniško ustanovo - drug način vstopa. Samobor dojema gledališko predstavo kot "družbeno odgovorno dejanje", vendar ne misli, da se mora to vedno demonstrirati z "vihtenjem zastav". Ustanove, kot je ljubljanska Drama, lahko morda več naredijo, če družbene kritičnosti "ne obešajo na veliki zvon". Sicer pa meni, da je model javnih zavodov tak, da umetniško vodja ne more veliko narediti, četudi nastopi z milijardo idej, ker je to navsezadnje "samo eno delovno mesto". Trenutne razmere v institucijah so so nevzdržne, in manj ko je sredstev za produkcijo, manj je tudi možnosti, da bi lahko sodelovali z neinstitucionalnimi organizacijami ali samozaposlenimi igralci.
Mladi mehčajo robove "visokoinertne organizacije"
Aleš Novak je poudaril, da je naš gledališki model "visokoinertna organizacija", vendar opaža mehčanje na robovih in to pripisuje novi generaciji gledališčnikov, ki je okusila in želi prakticirati drugačne produkcijske pogoje. Tina Kosi roti, da je treba mladim igralcem omogočiti kontinuirano delo. Pri instrumentalistih vemo, da morajo, če naj bodo dobri, vaditi nekaj ur dnevno, zakaj tega ne razumemo pri igralcih? Ne pričakuje čudežev, država pa bi morala vrniti denar in zaposlitve, ki jih je s kriznim upravljanjem vzela.
Spregovorili so še o "vzgajanju" oziroma "razvijanju občinstev" (Samobor: "Ljudi je treba spet navajati na nekaj, kar jim je bilo nekoč samoumevno"), nespametnemu operiranju s pojmom trg v slovenskih razmerah (je danes "umetnik na trgu" to, kar je bil včasih "umetnik na svobodi"?, je vprašala Petra Tanko), zaključno misel o prihodnosti pa je optimistično zasukal direktor festivala - pred gledališčem je nov kulturni model in so nove generacije gledaliških ustvarjalcev.
