Branje organizirajo Slovenski center Pen, Slovenski center PEN, Društvo slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih književnih prevajalcev v sodelovanju z AGRFT.
Ilya Kaminsky se je leta 1977 rodil v Odesi. Leta 1993 je njegova družina dobila v ZDA azil, leto pozneje je napisal prve angleške verze. Danes velja za enega vrhunskih ameriških pesnikov in to oznako si je prislužil z zgolj dvema zbirkama. Prva, Dancing in Odessa (Ples v Odesi), je bila objavljena leta 2004, Gluha republika (Deaf Republic) pa je izšla petnajst let pozneje, 2019. Zbirka je takoj pobrala nekaj nazivov "knjiga leta" v pomembnih literarnih revijah in prišla med finaliste za National Book Award.
Gluha republika niza prizore iz zasedenega mesta Vasenke, potem ko vojaški častnik pred očmi vseh ustreli gluhega otroka. Meščani so odtlej gluhi in nemi za vsak stik z vojaki, obenem se med njimi krepi podtalni odpor. Pesmi izpišejo prizore krutosti, stkejo ljubezensko zgodbo in kličejo po miru in človečnosti.
Ko je Kaminsky pisal Gluho republiko, ni imel v mislih Ukrajine. Policijski uboj gluhonemega dečka so bile ameriške realije. Mesto, ki ga obvladuje nasilje, je lahko naše mesto, nam govori Gluha republika, naše vsakdanje razmere so že zdavnaj postale izredno stanje. Tudi odločitev za slovenski prevod Gluhe republike (prevajalec Zdravko Duša, pesniška zbirka je izšla pri založbi Ebesede) je bila sprejeta dobro leto pred začetkom vojne, ko si je režiser Andrej Jus ob prebiranju originala zamislil, da bi jo uprizoril kot lutkovno predstavo. Gluho republiko je lani pozno spomladi uprizorilo Lutkovno gledališče Maribor. Gotovo je to poezijo zdaj nemogoče brati, ne da bi pomislili na pesnikovo rojstno Odeso v vojni, vendar poezija ni in noče biti vojni dobičkar. Ne aludira in ne prireja, ostaja povsod in nikjer in tako univerzalna prošnja za mir.
Gluho republiko bodo brali študentki in študenta gledališke igre na AGRFT Mojka Končar, Staša Popović, Jan Slapar in Filip Štepec.
Bombardiranje ob štirih zjutraj
moje telo teče po Arlemovski ulici, moje stvari v preobleki za zglavnik:
iščem moškega, ki je videti
prav tak kot jaz, da mu predam svojo Sonjo, svoje ime, svojo srajco –
začelo se je: sosedje se rinejo na trole
na ribji tržnici, razpolavljajo vse
svoje trenutke. Trole razganja kot čreva na soncu –
Pavel kriči, Jaz sem tako hudičevo lep, da ne prenesem tega!
Dva fantiča, z zelenjavnima sendvičema v rokah,
planeta v luč pred trolo, vojaka merita vanju, v obraz. V ušesa.
Ne najdem žene, kje je moja noseča žena?
Jaz, telo, moški, odrasel, čaka, da
me raznese kot ročno granato.
Vidim, začelo se je: modri kanarček moje dežele
kljuva krušne drobtinice vsakemu državljanu iz oči –
kljuva krušne drobtinice mojim sosedom iz las –
sneg gre od zemlje in pada naravnost navzgor, kot je prav –
imeti deželo, kako pomembno –
zadevati v stene, v cestne svetilke, v ljubljene, kot je prav,
Modri kanarček moje dežele
zadeva ob stene, ob cestne svetilke, ob ljubljene –
Modri kanarček moje dežele
gleda njihove noge, ko bežijo in padajo.
(Iz zbirke Gluha republika)
