Režija Huga de Ane, ki je podpisan tudi kot scenograf in kostumograf, skupaj s svetlobo Valeria Afierija ter koreografijo in gibom Cleopatre Purice ubira preizkušen koncept zvestobe klasični dramaturški strukturi.
V nadaljevanju preberite:
Kaj je bil glavni motiv, da se je priznani italijanski skladatelj, ki se je konec 19. stoletja že dokazal z lastnim kompozicijskim izrazom v nepozabnih opernih delih, kot so La bohème, Tosca in Madama Butterfly, lotil pisanja lahkotnejše operetne vsebine, ni povsem jasno. Je šlo zgolj za Puccinijevo občudovanje avstrijsko-madžarskega mojstra operete Franza Lehárja?
Kako so ta Puccinijev eksperiment odpeli solisteke in solisti, kakšno je bilo glasbeno vodstvo?