France Forstnerič
Spomenik
Čez ta kamen je Drava
dolgo nosila poletja. V svetu,
ki je bil dolgo pod vodo,
so oči vodenele, skalile so se in razlile
in vode so zlizale njihove jamice
okamenele. Nekaj tisočletij pozneje
gre mimo studenca popotnik,
poln suše. Votlih ust
ne more zapreti,
ne more
pogoltniti grude kamnitega kruha -
sadu teme - in lica
kot daljni otoki
kličejo dež,
kot dež luknjičava lica
zamolklo čakajo pod drevjem
dež, ta naš dež ob tričetrt na deseto,
ko v veliki kaplji ugasne
kinemaskop in iz kleti
trpko zadiši po premogu
kot molitev za kruh,
ko v desetem nadstropju zaspi
tenkoobrva, izmučena
z zloženimi krili
kakor metulj pod listom svetlobe
z namizne svetilke,
ko rišem na steno
iz senc in iz trudnosti
jadrne travnike tega poletja,
ljudje pa stojijo
naokrog v gozdovih
čisto na robu in gledajo
mrko, kako mi nočna Drava
omahljivo roko
leno šepataje uspava.
Denis Škofič
Danes je popolno brezvetrje. Drava stoji sezidana iz ene same gladine. Na obeh nabrežjih mimo nje vedno hitreje odteka mesto. Vsenaokrog valovijo strehe in pročelja, tu pa tam čez Dravo pljuskne most. Tok mesta je vse hitrejši, vse silovitejši. Njegovo gladino režejo hrbtne plavuti, kazalci, ki krožijo v vrtincih zvonikov. Nekaj jih poskuša zajeziti mesto, da bi izkoristili njegovo energijo, tako so zaposleni s tem, da ne vidijo, da tudi njih odnaša.
Vsenaokrog valovijo strehe in pročelja, tu pa tam čez Dravo pljuskne most. Tok mesta je vse hitrejši, vse silovitejši. S sabo nosi vse, kar zajame, vse, kar je, in vse, kar je v njem. S sabo odnaša nas – utopljence za zaprtimi mesenimi okni, z odprtimi steklenimi očmi, ki so jih načele stene, ki so jih nagrizli zidovi. Odnaša me z mislijo, da mogoče nekoč nekje naplavim nabrežje, ki ga iščejo.
Miriam Drev
Odklepam vrata v njuno hišo. Tja dolgo ni bilo
nikogar. Na meni je vrsta, da vstopim. Naj bo tako.
Predvsem bi moral nekdo zakuriti v štedilniku. Ne
znam, a je pomembno.
Križno postavim polena, veliko trsk in ožjih drv v
kopico.
Po glavi mi vršijo odlomki nekdanjih epizod.
Navidezno končane, se pomikajo naprej, podobno
kakor dan preide v noč, brez prekinitve.
Še lahko prisluhneš delom, ki se niso razpustili.
Oranžada s sodavico zaščemi v nosnicah. Spet
zapleše črni kos.
Priložim natrgan časopis, podnetim.
Njeni in njegovi gibi se pomikajo čez moje roke.
Zdaj se že vidi: ogenj bo postopoma vzplamtel.
Borut Gombač
S konico konice jezika
Sveder se še ni dotaknil zoba.
Telefon še ni zazvonil.
Še malo in sonce bo natanko šest stopinj pod obzorjem.
Stik civilnega in astronomskega mraka
je še primerljiv z Michelangelovim Dotikom.
Ulične sveilke še niso prižgane.
Kazalec desne roke se še ni z zadostno težo naslonil na
tipko delete.
Sneg še ni zdrsnil s strehe.
Oči ne zaznajo vek,
ker s pogledom še vedno razpirajo telo.
Polprazen mestni avtobus še ni povozil potepuške mačke,
ki se na pol blazna goni že tretji dan.
Žoga še ni treščila v šipo.
Pravkar izstreljena krogla se še ni dotaknila telesa.
Pravzaprav se mu je že povsem približala:
zrak,
ki se pred njo v valovih razmika čez razgaljene prsi,
je podoben nevidnemu in žgečkljivemu puhu,
vroči sapi razžarjenih ustnic.
Tako blizu!
Pravzaprav se svinčena konica že dotika kože,
lahno
in neskončno nežno.
