(POGOVOR O KNJIGI) Kako družba dojema samske ženske

Do zadnjega kotička napolnjeno razstavišče je potrdilo, da je tudi na Koroškem naj slovenska knjiga leta 2021 naletela na izjemen odmev pri bralstvu. Kot je povedala avtorica Erica Johnson Debeljak, je bil odziv na splošno, v nasprotju z njenim strahom, pozitiven, ljudje, predvsem ženske, so ji povedali mnogo lastnih ganljivih zgodb, izražali so ji podporo, dobila je ogromno pisem, vabili so jo na predstavitve knjige. Manj odzivna pa je bila intelektualna srenja, tudi resnih recenzij knjiga ni bila deležna. A glede na sprejem pri bralcih sta si bili enotni sogovornici, smo Slovenci takšno knjigo potrebovali. Kot je pripomnila voditeljica, si ne moremo zamisliti, da bi si o tej temi tako odkritosrčno upala spregovoriti rojena Slovenka.

Kot je pojasnila avtorica, je začutila, da kot vdova v družbi pomeni manj, zato jo je ta lik začel zanimati, poglobila se je v strokovno literaturo, pisanje pa je bilo, je priznala, tudi neke vrste terapija (več let je obiskovala tudi psihoterapevtko), ki ji je pomagala skozi proces žalovanja. Zaradi misterioznosti nesreče njenega moža, pesnika Aleša Debeljaka, so bile namreč zelo boleče tudi govorice, zato se je prvič s svojo zgodbo v javnosti oglasila že novembra 2016.

"Moja osebna zgodba je zapisana kronološko in tematsko," je avtorica pojasnila strukturo knjige, v katero je vpletla like vdov iz zgodovine, iz različnih kultur, ter iskala skupne točke. Želela je poudariti ženski pogled na tematiko. Da je tudi to njeno besedilo, tako kot vsa, odkrito, iskreno, označuje ga za svoje najmočnejše doslej, sprejema tudi oznako, da je knjiga napisana feministično in po ameriško. Ali se bo vrnila v ZDA, so jo po smrti moža januarja 2016 spraševali mnogi. "To me je zelo užalilo, vprašanje sem razumela kot simbolično izgnanstvo. Sem nič brez Aleša, sem se tedaj spraševala." Zdaj pravi, da razume takratno zaskrbljenost ljudi zanjo, da ni bilo vse samo zlo. Smrt je še vedno tabu, ugotavlja, nekateri se z njo lahko soočijo, drugi ne.

Zanimive so tudi njene ugotovitve glede družbenega dojemanja samskosti žensk: v primerjavi z ločenkami (ki so za svoj položaj, takšno je splošno prepričanje, vsaj malo tudi same "krive") in samskimi (ki da so "čudne"), so vdove v nekoliko boljšem položaju. Zaplete pa se lahko pri dedovanju, saj kot ugotavlja avtorica knjige, slovenski zakoni dvakratno ščitijo otroke, in to pred njihovo lastno mamo. Premoženje se deli na enake deleže, v primeru oporoke jih varuje tudi institut nujnega deleža, mladoletni pa dobijo zastopnike, česar v Ameriki denimo ne poznajo.

Tudi v naslovu knjige, Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je rezultat večmesečnega premišljevanja in iskanja ustreznih (slovenskih) besed, predvsem zadnje, je plastično prikazano (patriarhalno) dojemanje ženske glede na njen status.

Na vprašanje, kaj bo počela v prihodnosti, je Erica Johnson Debeljak odgovorila, da se bo temu "obredu prehoda" posvečala tudi v prihodnje, morda tudi v obliki doktorata, vsekakor pa ji je knjiga, ki pri bralcih vzbuja močne odzive, "valove ljubezni", pomagala, da je postala močnejša. Kot verjetno zaradi nje še mnogi, predvsem pa mnoge s podobno izkušnjo.