Sergej Polunin, čudežni in kontroverzni ukrajinski plesalec, ki so ga poznavalci ob osvojitvi laskavega naziva prvaka Londonskega kraljevega baleta pri komaj dvajsetih okronali za drugega Nurejeva, je, kot bi mignil, napolnil tri Gallusove dvorane. In bi gotovo še kakšno, če bi mu nadaljevanje turneje v Beogradu to omogočalo. A njegov nastop ni zadovoljil (večine) občinstva. Glavni razlog se skriva v drugačnih pričakovanjih ter koreografiji, ki zvezdniku ni omogočala, da bi demonstriral svoje nesporne odlike.
Tisti, ki nimajo stalnega stika s plesno umetnostjo in so Polunina hoteli videti zgolj zaradi razvpitosti, so bili najbolj razočarani. Podobno tisti, ki so prišli zaradi njegovih dosežkov v klasičnih vlogah, saj so Polunina doživeli daleč od spektakularne briljantnosti, katere krona so izjemne tehnične odlike. Poglavitno krivdo za tak vtis nosi koreografija Yuke Oishi, ki je razdvojila tudi plesne poznavalce: nekateri so bili zadovoljni z abstraktnim hommagem Vaclavu Nižinskemu (v spremni besedi visokoleteče opisanim s paleto bogatih prispodob), drugi ji očitamo praznino, neuravnoteženost in neizkoriščenost Poluninovega potenciala. Ne gre toliko za všečnost kot (ne)prepričljivost ujetja norosti oziroma shizofreničnosti in zatajevanih čustev legendarnega zvezdniškega baletnika in koreografa zgodnjega 19. stoletja. Še posebej ob "težki" glasbi Igorja Stravinskega (Pomladno obredje, slike iz poganske Rusije, v orkestralni in klavirski izvedbi).
Polunin je vendarle mnogo več, kot smo doživeli v Gallusovi dvorani
