Pomirjujoče brez aktivizma do tujstva

Ljubljanska Drama se je s svojo velikoodrsko produkcijo - z remakom Fassbinderjevega kultnega filma Vsi drugi se imenujejo Ali - prvič preselila. Site specific predstava v Železniškem muzeju, v eni od zapuščenih hal, preurejeni v improvizirani Fassbinderplac, je v najtesnejši navezi s publiko. Zlasti v drugem delu. Tako funkcionalno inkorporirani v predstavo že dolgo nismo bili. Kot bi bili scenerija, rekviziti in akterji hkrati. Bližina s protagonisti je bila tolikšna, da bi lahko bila nelagodna, a nikakor ni bila. Totalni verizem je prešel konsekventno, brez popustov tudi na publiko. Režiser Sebastijan Horvat rad in domišljeno premika občinstvo, spomnim se sijajnih Hlapcev, ko se nenadoma z majhnim zasukom v drugem delu znajdemo na sceni, zroč v prazno dvorano. Razne participacije gledalstva so v teatru po navadi naporne in na silo. Pri Horvatu praviloma nikoli.
Takoj ko vstopimo na temačno potko s smerokazi Fassbinderplac in hostesami proti prizorišču, smo že v predstavi. Kljub tribuni s sedeži pogleda na oder v podolgovati hali ni, ker tudi odra ni - nekateri igralci že ob prihodu publike sedijo pomešani na tribuni, drugi prihajajo iz temačnih kotov.
Zgodba filma je skoraj v celoti ohranjena, tudi čas in kraj sta originalna: sedemdeseta leta v Münchnu med gastarbajterji, ki so zvesto upoštevana v sceni, kostumih in kičasti glasbi nemških šlagerjev izpred štirih desetletij. In kar je najbolj presenetljivo, Horvat ne aktualizira odnosa do tujstva, ne posiljuje nas z današnjo percepcijo te problematike niti z novodobnim angažmajem do te tematike, kar je v bistvu presenetljiv zasuk, blagodejen za vse utrujene od moralizatorskega aktivizma za današnjo rabo.
Šestdesetletna čistilka in vdova Emmi se pristno naveže na štiridesetletnega maroškega gastarbajterja Salema, njuna zveza pa seveda naleti na ksenofobne, brutalne odzive okolice. Pretresljiva ljubezenska zgodba obrobnežev iz dveh povsem tujih svetov naleti na tipične ovire in preizkušnje, ki so pred štirimi desetletji sicer podobno odklonilni kot danes, a manj usodni. Še zmeraj tli nekaj idealizma ali vsaj v koristolovstvu zasidranega pristanka svojcev, znancev in neznancev, ki ga danes v odnosu do beguncev ne najdemo več. Med prvim in zadnjim plesom razpeta ljubezenska zgodba vendarle vzbuja pramen upanja, ob vsej kalvariji medgeneracijskih, medetničnih in drugih preprek, ki bremenijo v vsakem smislu težavno zvezo in tujstvo, ki se manifestira na vseh mogočih ravneh. V bistvu smo - vajeni fassbinderjevske brutalne ekscesnosti - tokrat presenečeni predvsem nad nežnostjo in skoraj naivnim idealizmom slikanja tega odnosa. Horvat ostaja v tistih nekoliko drugačnih časih in ne posodablja predloge na silo. Kljub aluzijam na današnje čase in prostore, na specifično lokacijo ostaja v ikonografiji in mentalnem sklopu sedemdesetih prejšnjega stoletja.
In zdaj k protagonistom: Nataša Barbara Gračner kot Emmi Kurowski je v svojem slogu seveda odlična. Spominja na mater v prav tako Horvatovi inscenaciji Gogolja izpred let. S celotnim fizisom, ki ga po zaslugi bližine občutimo v vseh prvinah človeškega, nas pretrese. Čeprav smo že razvajeni od njenega silovitega, preciznega ponotranjenja likov. Tudi v Lorencijevi Bibliji je podobno osvajala prizorišče s celovitostjo in izrazno močjo. Iztok Drabik Jug kot El Hedi ben Salem M'Barek Mohammed Mustafa ni tako intenziven, mestoma deluje preveč površno in brezbrižno, tudi lingvistični manki v prevodu ne delujejo čisto prepričljivo. Kot bi ga vse ovire in zunanje okoliščine nemogočega odnosa preveč hromile. Posledično tudi v šibkejši intenzivnosti in izraznosti njegove igre. Njegovi prizori pred ogledalom, ob poročni mizi, v erotičnem eksplicitnem odnosu z Barbaro, ki zna kuhati njegov kuskus (Eva Jesenovec), so nekako šibki, premalo sugestivni.
Vseskozi smo soočeni z dvojnim, nemško-arabskim pogledom, pri čemer je drugi zmeraj obsojen na ostrejši rob. Tudi socialno tujstvo, ki sta mu izpostavljena tako Emmi kot Salem, ju nepopravljivo zaznamuje, kar razgali poročno kosilo v imenitni restavraciji. Ali nepremostljive jezikovne bariere; uteleša jih nakup margarine, ki je Salem ne zna poimenovati v "Tante Emma laden". Njuna pogleda se skušata prilagoditi okolici, a cena je visoka. Njun odnos je najbolj na preizkušnji, ko skušata biti najbolj integrirana z okoljem, najbolj vključena. Presunljiv je prizor, ko Emmijine sodelavke tipljejo Salemove mišice in Emmi sprejme ter pristaja na stereotip o umazanih tujcih.
Okolica deluje v skupinah - v trgovini, gostilni, na delovnem mestu Emmi ... in je v menjavanju likov skrajno domišljena. Zlasti Emmijine sodelavke in po potrebi sostanovalke, trgovke ... so odlične (Damjana Černe, Barbara Žefran, Tamara Avguštin, Eva Jesenovec, Saša Mihelčič). Nekateri liki iz te le na videz stranske falange so sicer preveč shematski, karikirani, kljub vsemu pa delujejo koherentno in odlično parirajo osrednjima protagonistoma.
Strah, ki pojé dušo je sijajen arabski rek, ki ga Salem izreče prestrašeni, od okolice zavrženi Emmi. Presajen v tuje, sovražno okolje deluje presunljivo resnično. Predstava, ki je bila pospremljena z nadpovprečnimi pričakovanji, skoraj kulturnim drgetom v prestolnici in širše, tudi z močnejšim spinom, kot smo vajeni za nacionalne hiše, in navdušenimi odzivi tudi negledališke javnosti, je zelo zadovoljila, spet pa ne tako antologijsko navdušila z inventivnostjo in prelomnostjo, ki bi v čemerkoli v temelju premaknila gledališko sedanjost.