Klara Širovnik
Večernica vsako leto izpostavlja in nagrajuje najboljše otroško oziroma mladinsko literarno delo preteklega leta. V dnevih pred razglasitvijo peterice nominiranih smo s predsednico žirije k intervjuju sedli v njenem kabinetu na Filozofski fakulteti UM.
Gospa Haramija, ste predsednica žirije za nagrado večernica in dolgoletna predavateljica ter raziskovalka otroške in mladinske književnosti. Kilometrino in panoramski vpogled v produkcijo imate. S kakšno literarno bero smo se žirantke soočile ob letošnjem izboru?
Vsako leto je v beri nekaj res odličnih knjig, ki ostanejo. Prepričana sem, je treba v otroški in mladinski književnosti spodbujati branje vseh nominiranih del oziroma, bolje, vseh del, ki se ujamejo na situ kakovostne književnosti: ob delu, ki ga nagradimo z večernico, in ob nominiranih delih v okviru festivala Oko besede vsako leto pripravimo tudi seznam kakovostne literature, ki je sestavni del razstave Večerničina literarna bera in ki si jo bralci lahko ogledajo v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Moja izkušnja - otroško in mladinsko književnost na vseh stopnjah predavam že več kot 30 let - pa je, da knjige, ki so nominirane za večernico (in ne nujno zgolj zmagovalna knjiga!) ostanejo v bralski zavesti. Večernica je sito za utemeljevanje kanona in vpeljevanje besedil v učni proces. Brez tovrstnih "usmeritev" knjige pravzaprav zelo hitro zbledijo, nova generacija jih ne pozna. Če pa bi mladi bralci na bralni seznam uvrščali zgolj sočasno produkcijo - torej tisto, kar izhaja točno v trenutku, ko so dovolj veliki oziroma dovolj majhni za branje nekega literarnega dela -, bi šle knjige zelo hitro v pozabo. Nagrade so, menim, namenjene prav temu, da ločijo zrno od plev. Res je, da se kdaj kaj porazgubi - sem pa prepričana, da med pet nominiranih del pridejo odlična besedila, ki stopajo na pot bodočega kanona (ta je navsezadnje tisto, kar je najboljšega v literaturi in kar bodočim rodovom zapustimo v maniri kulturne dediščine in branja). Tudi letos je tako.
Strinjam se, da nagrade utegnejo delovati kot "smernice" - še posebej v času hiperprodukcije literarnih del.
Zlasti se pogosto spregleda knjige, ki izidejo kot posamezno, od ostalih ločeno literarno delo. Kadar je delo, na primer, del serije - tudi taka dela smo letos brali - in ko je ta serija uspešna, redko ostane nevidno. Ko mladi bralec ugotovi, da je prva knjiga super, seveda bere tudi nadaljevanja in se k knjigam vrača. Pri posameznem delu je drugače - nanj je bralec med drugim lahko opozorjen preko Cankarjevega tekmovanja, ki je obenem pomembna platforma za izdelavo bodočega kanona, in skozi nagrade (nagrajene knjige v akciji JAK Rastem s knjigo mladi bralci pogosto dobijo tudi v dar).
"Založniki pravijo, da se dramatika ne prodaja; ker pa dramatike ni na trgu, se tudi ne bere!"
Letos je žirija obravnavala lepo količino dobrih slikanic in dolgoproznih besedil. Manj je bilo poezije, dramatike pa tako rekoč nič. Kako interpretirati to zvrstno razmerje?
To razmerje že nekaj let ostaja enako. Umanjkanje dramatike dejansko beležimo že od nekdaj. V celotnem koledarskem letu izideta okoli dve dramski deli in tukaj obstaja nekakšen "kavelj 22", za katerega ne vem točno, kako ga rešiti: založniki pravijo, da se dramatika ne prodaja; ker pa dramatike ni na trgu, se tudi ne bere! Pri poeziji vsako leto izstopata ena ali dve pesniški zbirki (tudi letos smo poezijo imeli v ožjem naboru branj). Za poezijo me ne skrbi, saj je zelo veliko - zlasti za mlajše otroke - najprej izide v revijah Ciciban in Cicido, kasneje pa še v knjižni izdaji. Tudi za starejše otroke v slovenskem prostoru piše precej dobrih pesnic in pesnikov. Menim, da je to, da letos v ožjem izboru za nagrado večernica poezije ni, bolj naključje kot kakšen skrb zbujajoč pokazatelj, da nimamo dobrih besedil. Res pa je, da v prozi v zadnjem času opažamo porast resnično kakovostnih slikanic z zelo pronicljivimi besedili - ko avtorice in avtorji z malo besedami (slikanica namreč ne prenese dolgih opisov dogodkov, oseb in prostorov) o temi govorijo ciljno - in morda prav z zgoščenostjo dosežejo, da je delo še bolj udarno. Seveda pa h kakovostni slikanici pripomore tudi drugi, likovni del, ki ga pri nagradi večernica ne ocenjujemo. Večernica je nagrada, ki ocenjuje izključno besedila.
Vidite v tem težavo?
Morebiti se bo težava v prihodnje začela pojavljati, saj tudi v našem prostoru nastaja vedno več hibridnih knjižnih oblik (kot je recimo risoroman). Vse več je tudi izredno kakovostnih stripov, ki so pred nedavnim sicer dobili tudi svojo nagrado. Danes je vizualna podoba precej pomembna, saj živimo v vizualnem svetu - in v taki natančno koncipirani knjigi, kot je avtorska slikanica, ki je spoj dveh avtoric oziroma avtorjev, je krivično do knjige same, da se en del jedra ne upošteva. Sodobna slikanica je - če je res kakovostna! - najboljša prav v tem, da ne prinaša samo besedila ali ilustracije, temveč da združuje oba koda sporočanja, ki kot celota ustvarjata novo, drugačno zgodbo.
Kakšna je v tem kontekstu torej prihodnost večernice? Se bo treba prilagajati?
Pravila niso nikoli dokončna - z razvojem stroke se primerno prilagajajo in razvijajo tudi ostali sistemi. Včasih se je, recimo, govorilo samo o mladinski književnosti kot nadpomenki za vse oblike knjig za mlade bralce - danes pa v svetu precej natančno ločujemo otroško od mladinske književnosti, ker gre v resnici za dve različni populaciji.
Tudi tukaj ostaja dilema. Kakšno je razmerje med otroško in mladinsko književnostjo (v izbor za večernico se sicer kvalificirata obe kategoriji)?
Otroška književnost je načeloma tista, ki jo berejo vsaj do konca tretjega ali celo do petega razreda osnovne šole, ko otrok oziroma mladi bralec pride do stopnje branja z razumevanjem (branje takrat postane nekaj avtomatiziranega). Od približno šestega razreda naprej - stroge meje sicer ni - pa govorimo o mladinski književnosti. Ob koncu te verige se tudi v Sloveniji v zadnjih letih pojavljajo besedila, ki so tako naslovno odprta, da nagovarjajo mlade odrasle in ne nazadnje tudi odrasle bralce. Prej tega nismo imeli - zagotovo je ena od pionirk tovrstnih romanov prav Mariborčanka Janja Vidmar s svojimi socialnimi in psihološkimi deli, ki odpirajo posebno poglavje v odraščanju.
Zgornjo mejo mladinske književnosti pa predstavlja starost, ko mlad človek prestopa v odraslo dobo, se začne osamosvajati in kreirati družino. Mladega bralca take teme načeloma ne zanimajo, ker presegajo njegov horizont spoznavanja in razumevanja - tako v realistični kot v fantastični književnosti. Tudi fantastika se velikokrat namreč dotika čisto temeljnih eksistenčnih problemov, četudi so zaviti v druge svetove ali oblike življenja. Med letošnjo večerničino bero velja naposled posebej pohvaliti prav fantastične in fantazijske romane.
