Prevodi so jezikovno bogatejši kot slovenska dela

Pretekli konec tedna je bil v Novi Gorici Mednarodni simpozij Društva slovenskih književnih prevajalcev. V tednu pred tem pa je bil prevajalsko književno središče Maribor. Ob kar dveh večerih Prevodnega Prangerja (poročilo sledi) so v torek v Univerzitetni knjižnici Maribor gostili okroglo mizo z naslovom Vpliv literarnega prevajanja na razvoj in oblikovanje slovenskega jezika in kulture. Organiziral jo je Oddelek za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, z dr. Nike Kocijančič Pokorn, Urško P. Černe, Ninom Flisarjem, Tanjo Petrič in dr. Amalijo Maček se je pogovarjal dr. Simon Zupan.

Profesorica na oddelku za prevodoslovje ljubljanske filozofske fakultete Nike Kocijančič Pokorn je predstavila monografijo Zgodovina slovenskega literarnega prevoda. Monografija, ki bo izšla leta 2023, želi osvetliti vlogo slovenskih literarnih prevajalcev in prevoda v razvoju in standardizaciji slovenskega jezika, slovenske literature in v narodotvornih procesih. Ob tem glavna urednica monografije poudarja: "Čeprav želimo z monografijo oblikovati nacionalno zgodovino literarnega prevajanja, ne želimo s tem prispevati k nacionalističnim težnjam, ki izhajajo iz romantične identifikacije jezika z narodom, temveč, nasprotno, poskušamo pokazati, do kolikšne mere je vsaka konstrukcija nacionalnosti oziroma vsak akt zamišljanja nacije rezultat kompleksnega dialoga z drugimi kulturnimi okolji, na katerega vplivajo različni tuji in hibridni elementi." Monografijo, ki bo sestavljena iz 68 tematskih poglavij in več kot 30 biografskih poglavij o izbranih literarnih prevajalcih, bo ustvarilo 57 avtorjev.

Gostje so odgovarjali na vprašanja o kondiciji in pogojih književnega prevajanja danes. Urška P. Černe, prevajalka in vodja Prevodnega Prangerja, je spomnila na preživetveno kondicijo prevajalcev: v osemdesetih letih je bilo treba za povprečno slovensko plačo prevesti 16 strani, danes pa več kot 100. Po odprtju področja po osamosvojitvi se to v zadnjem obdobju znova krči, predvsem ni več velikih prevodnih projektov, kakršen je bil Euroman založbe Modrijan. Nino Flisar, urednik pri založbi Pivec, pravi, da so prevajalci (kljub temu) v dobri kondiciji, "imamo ogromno odličnih prevajalcev". Opozoril je na to, da so nekaj časa dobile založbe za prevedena dela 20 odstotkov višje subvencije kot za izvirna dela, res pa je Javna agencija za knjigo ob tem zahtevala (izključno) referenčne prevajalce, kar zapira vrata mladim prevajalcem. (Evropski ali drugi mednarodni programi za podporo prevodom jih lažje sprejmejo.) Manj priložnosti zanje pa ni le pri knjižnih izdajah, temveč tudi v literarnih revijah. Uveljavljeni prevajalci, s katerimi založbe večinoma delajo, da bi zadostile razpisnim pogojem, pa so po njegovi presoji visoko jezikovno kompetentni. Kot se je pokazalo med pogovorom, je zdaj razmerje med subvencioniranjem prevodnih in izvirnih del povsem drugačno: res so se honorarji za subvencionirana dela tako za izvirne avtorje kot za prevajalce leposlovja v zadnjem letu povišali, vendar dobijo zdaj slovenski avtorji za avtorsko polo kar 200 evrov več (bruto) kot prevajalci.

Prevajalka, tolmačka in predavateljica Amalija Maček ugotavlja, da je v zadnjih letih upadlo predvsem število kakovostnih prevedenih del, "tudi velike založbe gredo v komercialno smer". Za kakovostne prevajalske začetnike pa ostaja na srečo odprt program Ars Radia Slovenija, je dodala.

Kot sosnovalka programa za slovensko gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 je poudarila, da je eden od ciljev predstavitve prav izpostavitev prevajalcev. "Tega ni naredila nobena država," pravi.

Prevajalka in predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Tanja Petrič je opazila, da je v zadnjem obdobju manj nominacij za nagrado Radojke Vrančič, ki je namenjena prevajalcem do 35 let, torej je postal vstop na prevajalsko polje res težji. Društvo se je v tem tisočletju spremenilo: če je nekdaj ponujalo predvsem teren za "proste debate", ponuja danes razpise in programske sklope ter se tudi mednarodno povezuje. Strukturne spremembe so tudi pri članstvu: zgodili sta se feminizacija in prekarizacija, med prevajalci je veliko samozaposlenih v kulturi, zato se društvo tudi več ukvarja s statusnimi problemi. Amalija Maček misli, da bi morali med pokazatelje položaja prevajalcev vključiti tudi "število otrok in lastništvo stanovanj". Spregovorili so o prevajalskih rezidencah, ki prav gotovo omogočajo posvečeno prevajanje, a so primerne predvsem za mlajše prevajalce oziroma za tiste, ki si odmaknjenost lahko privoščijo.

Govorili so še o prevajalskih delavnicah, štipendijah in nagradah, ki jih je zdaj že kar nekaj, in prevodni kritiki, ki je kljub Prevodnemu Prangerju ni veliko.

Vse to so prav gotovo kazalniki pomena prevoda in prevajalcev v sodobni družbi, ne dajejo pa neposrednega odgovora na vprašanje, ki ga je zastavljal naslov okrogle mize. Na koncu se je debata vendarle vrnila k "vplivu literarnega prevajanja na razvoj in oblikovanje slovenskega jezika in kulture". Amalija Maček je izpostavila izsledke raziskave, ki je pokazala, da so prevodi jezikovno bolj bogati kot izvirna dela. Prevajalci res veliko berejo, berejo dela svojih kolegov in tudi vzgojili so bralce, ki znajo ceniti dober prevod, je rekla. Vprašala se je, kaj bi ostalo od naše literarne socializacije, če bi iz nje izbrisali prevode. Nino Flisar je spomnil na kultna prevedena dela, ki so vplivala na cele generacije, Od Dobrega vojaka Švejka in Pike Nogavičke do Štoparskega vodnika po galaksiji. O posebnem pomenu teh del govori tudi dejstvo, da bralci težko sprejmejo nove prevode, četudi so po vseh kriterijih boljši od starih, je dodala Tanja Petrič.