Dr. Aleš Mustar, pesnik in edini prevajalec iz romunščine pri nas, je sprva študiral francoščino, usoda pa ga je, kot je povedal na zadnjem Prevodnem prangerju v Lutkovnem gledališču Maribor, približala romunskemu jeziku. Leta 1992, malo po padcu Ceausescujevega režima, se je odpravil v Temišvar. "Ko sem slišal ta lepi jezik, je prišlo do kemije. Ob vrnitvi v Ljubljano sem na filozofski fakulteti, pri glavnem vhodu, zagledal listič 'lektorat romunskega jezika'. Takrat romunščina ni bila zelo popularna. Bili smo trije, sam sem postal najbolj zagrizen. Lektorica Eva Catrinescu je bila moja velika duhovna sestra, dobrotnica. Veliko ime romunsko-slovenskih kulturnih stikov je bila. Uredila mi je vse, da sem se lahko vpisal v podiplomski študij v Bukarešti."
Romunščina ima poleg italijanščine največji korpus latinskih besed, oblikoslovje in skladnja sta latinska. Romuni pravijo, da je njihov jezik latinski v morju slovanskih jezikov. Izjemno bogat je, s številnimi sopomenkami. Besede latinskega in slovanskega izvora obstajajo hkrati v preprostem in pogovornem jeziku, denimo gospodină - casnică, graniță - frontieră, hrană - mâncare. Ali amór, iubíre, drágoste. Seveda povzročajo sopomenke tudi prevajalcem mnoge preglavice.
Odnos do Romunije je pri nas še vedno obremenjen s številnimi stereotipi, celo stigmo. Zato je delo prevajalca romunske literature tudi spoprijem s tem. A romunska umetnost je izjemna, ne le literatura, tudi kinematografija. Filmski režiserji - Mungiu, Jude, Puiu, Porumbiou in drugi - osvajajo najvišje nagrade na vseh mednarodnih festivalih. "Najhujši stereotipi o beračih, protagonistih iz črne kronike, ciganih ... počasi izpuhtevajo. Več mladih se že vpisuje tudi na romunščino. Upam, da sem s prevodi malo pripomogel k rušenju teh stereotipov. Kot tudi mariborski balet SNG z izjemnimi romunskimi baletniki in vrhunskim Edwardom Clugom."
Osebna izkaznica
Aleš Mustar (1968, Ljubljana) je pesnik in književni prevajalec in opravlja svobodni poklic. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Izdal je pesniško zbirko z naslovom (U)sodno tolmačenje, ki je bila nominirana za nagrado za prvenec in je prevedena v angleški in makedonski jezik. Revijalno je njegova poezija prevedena v več jezikov, zastopan je v več antologijah. Prevaja romunsko in makedonsko književnost, predvsem sodobno prozo in poezijo. Prevedel je petindvajset del. Ukvarja se tudi z gledališčem. Kot dramaturg in pisec besedil je sodeloval pri predstavah Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) ter Feng Šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011). Leta 2017 je izšla zbirka Srednja leta, ki je bila nominirana za Veronikino in Jenkovo nagrado. Tik pred izidom je nova pesniška zbirka Koronika.
Slišim avtorjev glas
Za prevodni prvenec si je Mustar izbral zelo zahtevno in obširno delo: Dumitruja Țepeneaga Hotel Evropa (Študentska založba, 2002). Zanj se je odločil, da bi slovenski publiki predstavil onirizem, preplet sanj in resničnosti. To je bila v železni dobi disidentska literatura, saj je omogočala, da se prepovedano pove med vrsticami, in začetnik te smeri je prav Țepeneag. Izjemen je bil odziv vseh medijev po Sloveniji. Anekdota: ko je na naslovnici izpadel repek pod črko t (romunski c) v avtorjevem imenu, so šle vse knjige nazaj v tisk, da se napaka popravi. Avtor je bil fasciniran.
Po prozi je sledil velik zalogaj - pesniški ognjeni krst z dobitnico vilenice Ano Blandiano. Izbor njene poezije je izšel pri Cankarjevi založbi 2003. Mustar je prepričan, da poezijo lahko prevaja samo pesnik oziroma prikriti pesnik. Je pa njegova poezija zelo drugačna od nagrajenkine. Priznal je, da je na začetku zelo težko vzpostavil stik, ponotranjil avtoričine besede, čutenje. Na trenutke je obupaval, vse do ključnega trenutka, ko se je v njem nekaj premaknilo. Potem je prevod stekel. Slišati mora avtorjev glas, pravi.
Od Hotela Evropa leta 2002 do Steklenega vrta prihodnje leto 25 prevedenih del
Leta 2005 je za Študentsko založbo prevedel roman Nostalgija mednarodne literarne zvezde Mircee Cărtărescuja (pozneje tudi dobitnika nagrade Vilenica), ki izhaja iz onirizma. Ima zelo zgoščeno pisavo, njegovi junaki iz resničnega sveta prehajajo v svet sanj in blodenj, kjer se srečujejo z najrazličnejšimi živalmi, minerali in kamninami, rastlinami. Pravi prevajalski podvig je najti adekvatne izraze. "Tista leta Wikipedija še ni bila tako razvita, dobrih dvojezičnih slovarjev še danes ni, pa tudi če bi bili, verjetno tako specifičnih besed tudi v dobrih ne bi našel. Prek latinščine sem prevajal v slovenščino," pravi prevajalec, ki zmeraj sodeluje z avtorji. To je prednost ukvarjanja s sodobno literaturo. Tudi kakšno napako najde prevajalec, nedoslednost, in pametni avtorji to s pridom izkoristijo.
Knjigarniška kultura
Romunska knjigarniška kultura je nekaj posebnega. Obisk knjigarn v Bukarešti, kot je Carturest Verona, denimo, v stari vili s kavarnico, je prijetno druženje s knjigami. Ob nedeljah so knjigarne odprte do desetih zvečer. Sedi in bere lahko v nedogled in tako tudi zbira potencialne naslove. Ko je v začetku 90. let prišel prvič v Bukarešto, je bilo mesto preplavljeno s knjigami. Kot pariški bukinisti so univerzo od zunaj obsuli s knjigami. Kot mesto knjig je delovala, ljudje so brali vsepovsod po mestu.
Kako izbira naslove prevajalski monopolist, sam od sebe odvisen? Sliši se pretenciozno, a je težavna misija. "Intuitivno najdem, izberem knjigo, redno spremljam romunske literarne revije, ki so še zmeraj žive."
Leto 2008 je bilo zelo plodno, izšel je prevod romana Florina Lăzărescuja Naš posebni poročevalec, pri založbi Modrijan, ki se je odločila izdati po eno delo iz vsake članice EU. Isto leto je sledilo druženje z vznemirljivo romunsko avtorico, večno mlado Noro Iuga. O sebi in svoji družini pravi, da so pravi babilonski stolp. Njene korenine so grško-bolgarsko-nemško-hrvaško-madžarsko-romunske, poročena je bila s sefardskim židom, Špancem. Je izjemna podpornica mladih avtorjev, tudi Mustar se je po njeni zaslugi seznanil s celo plejado mladih romunskih pesnikov. Letos je praznovala 90-letnico. Prvi Mustarjev prevod je bil njen roman Šestdesetletnica in mladenič (Študentska založba, 2008) o poželjivi Anne, ki v obliki dnevniških zapisov nagovarja mladeniča. Leta 2011 je bila pesnica, pisateljica, prevajalka, germanistka Nora Iuga častna avtorica Dnevov poezije in vina na Ptuju. Beletrina ji je izdala izbor poezije Deklica s tisoč gubami, zelo strastno poezijo. "Stekel mi je kot po maslu. Potem ko sem po prevajanju Ane Blandiane (pa ne samo nje, ves čas iz makedonščine prevajam dela soproge Lidije Dimkovske, in ne le nje, iz makedonščine sem doslej prevedel 13 del) odkril žensko noto v osebi."
Tudi antologijo kratkih zgod je zasnoval - Zgodbe iz Romunije, izšle so pri Sodobnosti International, 2011. Ponovil bi s poezijo, je pa danes težko najti založnika za izvirna pesniška dela, kaj šele za antologijo, je dejal.
Leta 2012 je prišla češnja na torti, vnovič Mircea Cărtărescu, ki je leta 2011 prejel nagrado Vilenica, narativni pesnik, ki je preobrazil romunsko poezijo. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Vilenica izšel izbor poezije Motorno kolo, parkirano pod zvezdami. "Je brat po duši, izbor sva pripravljala skupaj. Za pesnika je prevajanje poezije najboljša vaja. To je moj najljubši prevod," je priznal.
Dober nos
Leta 2015 je sledil prvi prevod avtorice iz Moldavije - angažirani roman Liliane Corobce Kinderland. Pretresljiva pripoved o zapuščenih otrocih, katerih starši so se odpravili na delo v tujino in ki živijo bodisi pri starih starših ali pa celo sami. Avtorica je prejela kristal Vilenice, dokaz, kako dober nos ima Mustar, ko izbira nove naslove. Delo je pritegnilo mladega slovenskega režiserja Daniela Daya Škufco, ki je leta 2017 Kinderland postavil na oder MGL.
Odmeven je bil pred štirimi leti prevod odličnega romana Ioane Pârvulescu Življenje se začne v petek, ki je izšel pri Založbi Pivec in bil nagrajen z EU-nagrado. Osrednji junak romana je findesieclovska Bukarešta, "vzhodni Pariz". Glavni junak Dan Kretu je sodobni novinar, ki se takrat, ko se zaljubi, vrne v preteklost kot v muzej in nam razkrije pogled v nekdanji, skoraj pozabljeni svet. Roman s samimi dobrimi, požrtvovalnimi liki je zgodba o trinajstih dneh leta 1897, ki so zaznamovali romunsko prestolnico. Časopisi so bili avtorici najpomembnejši vir zgodb v romanu. Izjemen slog je bil tudi precejšen prevajalski zalogaj, saj gre za arhaični jezik, a Mustar je ohranil sodobni pridih, v posvetovanju z avtorico. Pârvulescujeva je ob izidu obiskala Slovenijo. Urednik založbe Pivec Nino Flisar je omenil sijajno sodelovanje z obema.
Zadnji prevod, ki ga je Aleš Mustar oddal, je roman Stekleni vrti prejemnice EU-nagrade za književnost Tatiane Țîbuleac. Izšel naj bi prihodnje leto pri Beletrini. To je bilo zanj najtežje delo do sedaj. Moldavska romunščina je bila dolga leta odrezana od matičnega jezika, interferirala je z ruščino, kar je med drugim tudi tema romana. Je zelo surova zgodba o odraščanju. Z avtorico je tesno sodeloval, kot z nikomer doslej. Pri ruskih izrazih mu je pomagala prevajalka iz ruščine dr. Sara Špelec. Bil je dragocen primer ustvarjalnega (so)prevajanja.
V publiki je bila Mustarjeva mentoriranka Lara Potočnik, tako da se monopol počasi topi. Producentka Prevodnega prangerja dr. Melita Koletnik in duša Urška Černe sta poskrbeli za dinamično komunikacijo in strokovno podkovanost debat.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
