(RECENZIJA BIOGRAFIJE) Neškandalozna igralska kronika

Novi val portretiranja gledališčnikov je začela Vesna Milek s Cavazzo, v zadnjih letih sta se ji pridružila Tadej Golob z biografijo Milene Zupančič (Kot bi Luna padla na Zemljo) in Petra Pogorevc z Racem. Sam se je v tem času popisal - v mešani formi eseja, avtobiografije in memoarjev - Dušan Jovanović (Na stara leta sem vzljubil svojo mamo). Vsi trije igralci, in režiser, so seveda (bili) odlični igralci, ampak to ni bil odločilen kriterij za to, da so dobili biografije. Za to so morali biti popularni - če že ne zelo priljubljeni, pa vsaj zelo znani. In v vseh primerih so k popularnosti veliko prispevali zgodbe ali drobci zgodb iz njihovih dramatičnih zasebnih življenj. V zanimanju za trače iz življenja igralcev nismo izjeme, morda unikatno pa je, kako je zgodba igralsko-režiserskega ljubezenskega trikotnika tako rekoč ponarodela. To je naša, oprostite kmetija slavnih za snobe. 

Jožica Avbelj je odlična, najboljša igralka. Ampak nikoli ni bila strašno popularna igralka. Mogoče niti ne gre za to, da bi premalo nastopala v filmih ali na televiziji, verjetno gre bolj za igralsko in osebnostno maniro. K njej spada tudi to, da njena zasebnost ni postala javna zadeva.