(RECENZIJA ROMANA) Na začetku sta bila beseda in umor

Literarni čas novega, dvanajstega romana Draga Jančarja so petdeseta in verjetno še začetna šestdeseta leta 20. stoletja. Literarni kraj romana Ob nastanku sveta je literarna odslikava kraja, v katerem je v tistem času rasel pisatelj, takrat še fantek oziroma fant, se pravi, da prepoznamo Maribor oziroma predvsem Studence.

Novost v Jančarjevi prozi je, da nam o tem "nastanku sveta" poroča prav tak fantek, Danijel. Natančneje, zgodbo govori sicer z (odrasle) distance, vendar tako, kot jo je bil videl fantek. Gre za varianto klasičnega otroškega pogleda, ki omogoča, da znane, samoumevne stvari znova ugledamo oziroma jih ugledamo kot nove. In kaj torej vidi Danijel? Vidi svet, ki se ne more odlepiti od vojne. Vojna ga vsak dan čaka doma in v šoli. Vojno vidi, ko ga oče, preživeli taboriščnik in ilegalec, s svojimi pajdaši sredi pijanskih noči zbuja, da bi jim na harmoniko igral Hej, brigade. Vojno vidi, ko zjutraj odpre oči in zagleda na stropu sledi bombe, ki naj bi bila, neeksplodirana, padala skozi njihovo hišo. Vojno vidi, ko gleda pohabljenega nemškega vojaka in njegovo družino, ki je nekega jutra ne vidi več. Vojno vidi, ko izgine Danijelov profesor zgodovine, ki med vojno ni bil vojak. Vojna je, ko očetu ne sme povedati, da hodi k farjem, in še, ko to izve učiteljica ... Vojna je, ko se vrne Danijelov brat, ki služi vojsko kot mornar ...

Kot vsi (dobri) literarni otroci pripovedovalci Danijel razume manj in hkrati vidi več. Ko poskuša razumeti kaotičen povojni svet, vrzeli v realnosti zapolni s svetlo domišljijo in temnimi sanjami. Stične točke sveta vidi tam, kjer jih odrasli več ne smejo, ne upajo ali ne zmorejo videti. Otroško (ne)razumevanje družbene in politične stvarnosti ima demistifikacijske učinke, a to je kvečjemu blaga ironija, daleč od literarnega razkrinkavanja revolucionarnega nasilja, ki je postalo skoraj zaščitna znamka Jančarjeve pisave. Po romanih Drevo brez imena, To noč sem jo videl in In ljubezen tudi v Ob nastanku sveta eliminiranja političnih nasprotnikov komunizma niso v fokusu, zaprtje profesorja je samo en, enakovreden delček, ki mu otrok išče mesto v tej težki sestavljanki. Res je, da je obdobje množičnih likvidacij že preteklost (tiste, ki so jih hoteli pospraviti, so že prej, sliši Danijel), in res je, da se o tem najbrž ni govorilo pred otroki, ki so sploh nagnjeni k poveličevanju herojev in ne poražencev, ampak vseeno se zdi, da je selekcija materiala tokrat namerno ideološko uravnotežena.

Iz vsesplošnega nadaljevanja vojne v mirnem času izstopi posebna zgodba o vojni v intimnih razmerjih, zgodba o (dvojnem) umoru v ljubezenskem trikotniku z mlado, lepo Danijelovo sosedo v središču. Nasilne smrti so v Jančarjevi prozi stalnica. Kar je vojna (ali v Galjotu kuga) na kolektivni ravni, je umor na privatnem oziroma mikronivoju. Njegove zgodbe se večkrat zaključijo z umori (Severni sij, To noč sem jo videl) ali samomori (Maj, november), vse silnice se stečejo v dejanje, ki se zdi neobhoden zaključek. Z brutalnimi izničenji življenj usoda dokaže svojo moč. Zdi se, da sta vojna ali umor hkrati kulminacija in sprostitev, ventil za nakopičen pritisk.

V najbolj eksemplarični jančarjevski obliki se zgodi trk dveh različnih usojenosti, zgodovinske in osebne ter kolektivne in individualne. V Severnem siju umor na Pohorju, tako kot naslovni severni sij, naznanja veliko morijo. Credo je dobesedno izpisan: "Niso se mogli zadovoljiti s tako nesmiselnim ubojem, niso se mogli sprijazniti z mislijo, da je to, kar se je zgodilo, abstraktno zlo. Zlo, ki je vrsto ljudi, ki se med seboj niso poznali, spravljalo v bližnje in daljne povezave in slednjič v tisto stičišče, kjer se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo. Da je zlo razpoka v tistem svetu, ki se pripravlja, da bi vse, kar je, s pomočjo znanosti in dobrih družbenih namenov spremenil v popolnost. Da je zlo nujna razpoka v popolnosti. In da se je ta razpoka v tistem hipu leta osemintrideset začela širiti. Zato tudi niso bili pripravljeni pomisliti na možnost, da je bil dogodek v Bukovju, da je bilo hudodelstvo, po katerem sta obležala tam ob zasneženi poti med bučanjem pohorskih smrek dva absolutno nedolžna, poštena in dobra človeka, samo sestavni del tistega abstraktnega zla, ki je prihajalo in je bilo že tukaj. Da se razpoka širi in da od te razpoke svet drhti in drsi."

Verjetno najbolj vzorčno, najbolj "posrečeno" je srečanje zgodovinskih in zasebnih silnic v romanu To noč sem jo videl. Umor Veronike in Lea Zarnika je hkrati politična likvidacija in umor iz strasti, je politični umor iz strasti tako rekoč. Ob trku dveh usod pa je, kot v velikih grških tragedijah, na delu še tragična hamartija, usodna nevednost oziroma zmota, ko se od seksualnih in ideoloških nagonov zaslepljen protagonist po spletu nesrečnih naključij (ki reprezentirajo usodo) ne more dokopati do informacije, ki bi spremenila razmerja. Zato se zdi ta roman jančarjevski par excellence, v njem se je združilo vse, kar se je v drugih romanih nakazovalo in približevalo.

V romanu Ob nastanku sveta zgodovinska in intimna usoda nista povsem razdruženi, a je njuna vez bolj ohlapna kot v omenjenih delih. Tokratni umor fabulativno ni povezan s kolektivnim oziroma zgodovinskim nasiljem, vzporedni silnici združujejo Danijelovi poskusi razumevanja konfliktov in nasilja na obeh nivojih, na katere vplivajo prepričanja njegovega profesorja zgodovine. Profesor Fabjan Danijelu z bibličnimi in drugimi zgledi razlaga tezo, da je bilo tako od nekdaj, od nastanka sveta. "Če človek študira zgodovino, je govoril, potem ve, da v vesolju, v katerega smo postavljeni, obstaja določen kvantum nasilja, ki deluje po svoji inerciji. Inercija, dragi moj, to pomeni, da stvari delujejo same od sebe. To je zakonitost, ki pravi, da nasilje sicer lahko eliminiraš na enem koncu, vendar bo čez čas bruhnilo na dan nekje drugje. To velja za posameznika in skupnost, za mikrosvet in kozmos, kar je seveda vse eno in isto." Nauk o nujnih izbruhih nasilja lahko razumemo kot variacijo teze o zlu kot nujni razpoki. (Neformalna) "mariborska trilogija", ki se je začela z umorom kot napovedjo vojne v Severnem siju in je imela vojno v vseh svojih sprevrženih oblikah v svojem središču v In ljubezen tudi, se je v Ob nastanku sveta z večno mirnodobno vojno in z novim umorom torej formalno pravilno zaključila. Brezhibno izpisan roman tako - povedano z večno vojaško metaforiko - utrjuje že usvojene pozicije, vendar znanega teritorija bistveno ne poglablja.

Tudi na bolj specifičnih nivojih se Ob nastanku sveta dosledno vpisuje v Jančarjev opus. Tokratno protagonistko Leno z Marjeto iz Severnega sija in Veroniko iz To noč sem jo videl (pa še kakšno drugo Jančarjevo junakinjo, ne nazadnje Katarino) druži strastno iskanje ljubezni in (skoraj) zakonolomstvo ali vsaj razpetost med dva moška. Vse so svobodne ženske, ki si upajo slediti romantični iluziji, le da sta imeli buržujki bolj razumevajoče može in bolj častne ljubimce kot ta reva iz kmečko-proletarskega okolja. S Sonjo iz In ljubezen tudi jo veže žrtvovanje za ljubljeno osebo in posledično prestajanje hudih oblik poniževanja, vendar se po tem Lena ne odloči za resignirano življenje, v katerem se ljubezen in duh utrudita, temveč vzame orožje (stekleno skledo, ki je bila njena dediščina za samostojno, svobodno življenje) v svoje roke. S tem res izstopi iz serije junakinj, ki so umrle od druge roke ali so se vdale v usodo, ne bi pa mogli reči, da s skledo vzame v svoje roke tudi svojo usodo. Zgolj pomaga usodi, da se dopolni, skupaj s skledo je tudi sama samo orodje/ orožje v rokah jančarjevske usode.

Kot je tudi značilno za Jančarjevo prozo, dobi osnovna fabula dodatne plasti z vključitvijo narativne in pisateljske instance. Pripovedovalec Danijel zgodbo, ki je bila na začetku njegovega sveta, govori piscu, ki njegove besede zapisuje. Ker je na začetku in koncu (pisateljskega) sveta beseda. Ozaveščenje cikličnega vračanja istega je lahko tolažba, na kratek rok pa je prej razlog za nove bojazni. Danijel v enih od svojih morastih sanj podoživlja pripovedi o medvojnem bombardiranju tako, da jih združi z grožnjo takrat aktualne hladne vojne. Nad Dravsko dolino tako letijo ruski projektili - najprej so namenjeni na zahod, potem pa začnejo svoj tovor odmetavati tudi tukaj. Vojna ne gre nikoli samo mimo.