(RECENZIJA ROMANA) Odisejada v mikrookolje

"Tako kot nekdo lahko izčrpa vse možnosti nekega kraja, pokrajine, celotne dežele, tako sem sam že povsem izčrpal vse možnosti podajanja na pot, potovanja samega. Celo ideja romanja, kamorkoli, brez vnaprej določenega cilja, ki se mi je nekoč zdela otipljiva, se mi z leti vse bolj izmika. Neke vrste širina pa se mi, in to ne le v zadnjem času, nakazuje prav v vztrajanju v teh krajih. Vendar to ne pomeni, da v mojih zapiskih ne bo potovanja. V veliki meri bo to prav popotna zgodba. /…/ Na pot se bo podalo nekaj mojih prijateljev ..."

Tako zapiše na začetku 650-stranskega Mojega leta v nikogaršnjem zalivu prvoosebni pripovedovalec Gregor Keuschnig, pisatelj, nekdanji odvetnik, doma iz Rinkol v Podjuni. Kraj, v katerem je pristal po tem, ko je iskal svoje fizično postojanko po celem svetu in po velikih mestih, in v katerem torej vztraja, ali natančneje, začne vztrajati, je predmestje Pariza. Že strnjeno naselje hiš, a še obdano z vrtovi, tratami, gozdovi, z zemljo, po kateri hodiš z gojzarji.

In res v tem romanesknem letu to počne, hodi okrog in opazuje in opisuje svoje poti, hiše in prehode med njimi, vrtove, drevesa, živali, in gobe seveda ("nori gobar"). In opazuje in opisuje sebe, ki opazuje in piše, tudi drugo večinoma zunaj, v naravi, ob nikogaršnjem ribniku. Prej se mu je v vseh krajih dogajala "izguba kraja, odtegnitev prostora", zdaj pa se zdi, da poskuša z zapisovanjem potrditi najdbo in odločitev ter odložiti novo izgubo.

Iskanje kraja iz otroških sanj

Iskanje prostorov je pri Handkeju romantično početje. Kot da bi verjel, da obstajajo neka pokrajina, hiša, drevo, neki svet, ki ga zagledaš prvič in veš, da je pravi, da je tisti, ki si ga iskal. ("Šele to leto sem spoznal, da v svojih otroških sanjah nisem videl nekega eksotičnega mesta, temveč prav takšno naselje, kot je tukajšnji zaliv: da tista Bela mesta, v katerih sem se desetletja pehal, niso bila prava zame. Ali bolje rečeno: Belo mesto ni zame.") Vendar je v Mojem letu v nikogaršnjem zalivu ekskluzivnost odločitve v popolnem nasprotju z neekskluzivnostjo izbranega kraja. Ne gre ne za velemesto ne za vele samotni kraj, gre za "običajno predmestje", kakršnega ne najdemo ne v turističnih prospektih ne v zgodovinskih knjigah, še v lokalnih novicah ne, in ki ga niti umetniška dela ne opevajo. To delo ga: "Še nikjer nisem videl, da bi gozdovi in človeška bivališča tvorili tako živo, lepo skupnost."

Hkrati pa se zdi, da vse, kar pripovedovalec - ali njegovi prijatelji popotniki-poročevalci - vidi v tem in drugih krajih, ni tam, ampak je v njegovem pogledu oziroma iskanju samem. S tako vztrajnim opazovanjem, motrenjem postane nazadnje vsaka navadnost posebna in vsaka posebnost univerzalna. Iskanje posebnih krajev se zdi skratka v nasprotju s to sposobnostjo, ki iz vsakega kraja naredi poseben kraj.

Sonaravno jecljanje

Iskanje svojega mesta na svetu gre z roko v roki z iskanjem pisave, ki bo lahko izpisala svet. "In kaj sem si obetal od takšnega celoletnega zapisovanja? Nekaj, kar bo berljivo; knjigo, ki bo tako lahkotna, tako prelomna, tako izvirna, tako mimobežna kot še nobena; kakršno bi si sam želel brati. /…/ Kronika ne ustreza temu, česar se zavedam onkraj najtrdnejšega sna: kronika ne ustreza človeštvu. Šele ko na tisoče dejstev, slepih dejstev odvrže svoj lev, se prelevi in pridobi oči jezika, eno tukaj, drugo tam, bom na pravi poti, poti epa, daleč od kronista, in doslej uborno življenje bo postalo bogato," zapiše epsko zanosno.

Prevajalka Amalija Maček je v radijskem intervjuju rekla, da je Moje leto v nikogaršnjem zalivu "inverzna odisejada". Inverzno pa ni le popotovanje, temveč je takšna, vase zasukana, tudi pisava. Zgodba se ustvarja z "ovinkarjenjem, zatikanjem in začenjanjem znova", kot se glasi eno od literarnih priznanj v romanu. A če ga je spotikanje v pisavi dolgo skrbelo, se je zdaj sprijaznil z njim. "Če sem že jecljavec, potem vsaj samozavesten. In ko tako razmišljam, se mi tudi vsi prijatelji, ki naj bi nastopili v tej pripovedi, zazdijo kot gruča jecljavcev. /…/ Njihovemu načinu pripovedovanja sem verjel od prve besede."

Gregorja in njegove prijatelje - duhovnika, arhitekta oziroma tesarja, prijateljico (ki jo je uzrl na mariborskem Glavnem mostu), slikarja oziroma filmarja, bralca, pevca in sina - oziroma vsaj umetnike med njimi bi pravzaprav lahko razumeli tudi kot (predčasne) apologete ne le novega načina bivanja, ampak tudi drugačnega odnosa do sveta. Ne gre le za spoštljiv odnos do narave (Amalija Maček pravi, da velja Handke za eko poeta), temveč za odločitev za nepozunanjeno bivanje, za opustitev kariere tako rekoč in gojenje notranjega talenta.

Netrendovska literarna pešhoja

"Še veliko moram prehoditi. Pešhoja, ravno v času avtomobilske civilizacije, je danes še bolj pustolovska kot kadarkoli. Hoja, lahka naloga. Preblizu človeštva pa občutim srh. Čutim ljubezen do sveta. V meni je. Le da te ljubezni ne morem ohraniti v središču svoje zgodbe. Zato moram na rob. Silhuete: ob njih občutim šibkost, neobstoj. Pa vendar od vas, razmetanih kot kocke, izhaja nekakšen ognjen žar. Svet je poln temnih barv skupnosti neznancev. Morda ste najtesneje povezani prav v pogledu nekoga, ki stoji zunaj," zapiše proti koncu romana. Danes, trideset let pozneje, bi se najbrž distanciral od tega, kar je hoja vmes postala. Njegova hoja je obsesivna, pa vendar tako zelo nasprotna vsem drugim oblikam obsesivnega sodobnega premikanja, gorništva, trekinga, hoje po naravnih parkih ... Ne preizkuša, ne premika mej svoje zdržljivosti; to ni skrb zase in tudi ne ciljno iskanje odrešitve. V sodobnih literarnih svetovih toliko hodijo tudi liki v delih Laszla Krasznahorkaia. Največ in najbolj prav v zbirki kratkih zgodb Svet gre naprej, ki je pri Beletrini izšla lani. Že v prvi zgodbi pravi tamkajšnji potohodec: "Treba je iti od tod, ker to ni kraj, kjer je mogoče bivati in vredno ostati, ker je to kraj, od koder je treba zaradi njegove neznosne, nevzdržne, hladne, žalostne, puščobne in smrtonosne teže zbežati …" Popisana so njegova leta in desetletja vandranja po vsem svetu, ampak ko bo po tem času nekega dne dvignil svojo venomer povešeno glavo, bo moral uvideti, da je "tako zasidran v zemlji pod nogami, da ni najmanjšega upanja, da bi se lahko kdaj premaknil od tam".

Čeprav se zdi, da Handkejev hodec hodi zato, da bi se zasidral, Krasznahorkaiev pa se trudi dvigniti sidro, sta si njuni iskanji znosnih krajev in hoja proti toku tudi blizu. Prav gotovo pa je bilo prevajanje obeh del dolga, dolga pot. Žirija, ki je presojala o letošnjih nominirankah za Sovretovo nagrado, se ni zmotila. Amalija Maček je - sploh ker je vmes prevedla še lepo Žalost onkraj sanj - nekaj let preživela s Handkejevo pisavo, in to se vidi od prve do zadnje strani. Prevod zdrži do konca, medtem ko bi se lahko izvirnik morda končal kakšnih 150 strani prej. Nisem taka poznavalka, da bi lahko ponovila, kar se od izida prevoda vztrajno ponavlja: da gre za "avtorjevo osrednje prozno delo". Verjetno mi je njegova pisava ljubša v krajših romanih (ali pa mi je bila takrat še bolj nova in fascinantna), a sem hvaležna tudi za ta navznoter in na glavo obrnjen ep. Če že moramo - avtorji in bralci - še vedno iskati mesto, kamor bi lahko odložili to zvrstno oznako starega sveta: ja, Moje leto v nikogaršnjem zalivu je pravi kraj tudi za to.