Zaradi velikopoteznega vzpona filmskega studia Marvel v zadnjem desetletju so kina dandanes preplavljena s superherojskimi filmi. Vsak ogled tovrstnega filma se v resnici začne že pred vstopom v dvorano: ob hoji mimo plakatov ali ob gledanju napovednikov, ki nam že vnaprej ponujajo naslednja nadaljevanja in predzgodbe, ki jih kajpak ne smemo zamuditi, če želimo sestaviti vse koščke pripovedi v tem kompleksnem in prepletajočem pripovednem univerzumu.
Kljub obilju tovrstnih filmov pa imajo junaki studia Marvel neprijetno težavo: še vedno so dominantno moški. Če odmislimo nekaj ženskih likov, ki so se do zdaj pojavljali v stranskih vlogah (Črna vdova v Maščevalcih, Shuri v Črnem panterju, Gamora v Varuhih galaksije) ali pa so nastopili v deljeni glavni vlogi (Ant-Man in Osa), potem ta studio do zdaj še ni imel filma, ki bi osrednji prostor odstopil ženskemu glavnemu liku. Za primerjavo: s filmom Čudežna ženska (Wonder Woman, 2017) jih je prehitel celo konkurenčni DC Comics, ki je s filmi Superpunca (1984) in Catwoman (2004) tako ali tako že v preteklosti oral ledino na tem področju.
Film Stotnica Marvel (Captain Marvel) je torej tu, da zapolni to luknjo v arzenalu studia Marvel. A če je takšna zaskrbljenost za spolno enakopravnost pohvalna, potem je vsekakor treba poudariti, da se tudi ta film sooča s povsem istim dvomom superherojskih filmov o tem, ali gre zgolj še za eno rutinsko nizanje Marvelove ikonografije - ali pa lahko tokratni izdelek prebije te okvire in se uveljavi kot dober film sam po sebi. Marvel je z nekaterimi filmi, kakršen je denimo Črni panter (2018), že dokazal, da lahko tudi takšni izdelki ponudijo kompleksno razmišljanje o temah utopije, alternativne zgodovine, filozofije vojne, vladanja in identitete – pa čeprav je to bolj izjema kot pravilo.
Skrb za spolno uravnoteženost je hvalevredna, izpeljava pa klišejska
