Mesec dni po razglasitvi pandemije koronavirusa je jasno, da bodo v svetu filma veliki zmagovalci te krize spletni in ostali plačljivi ponudniki medijskih vsebin, kot so Netflix, Amazon, HBO in Disney Plus. Medtem ko so si prebivalci povsod po svetu prisiljeni krajšati čas z brskanjem po spletu in iskanjem vsebin na televizorju, število naročnin na ponudbo teh podjetij strmo raste. In ko v medijih nato še beremo, da je prav tu mogoče ekskluzivno videti mnoge izvrstne filme in serije, se poraja vtis, da je čisto vse, kar ta podjetja proizvedejo in ponudijo na svojih kanalih, zares vrhunsko. Sedemdelna serija Zgodbe iz Zanke (Tales from the Loop) pa vendarle kaže, da ni vedno tako, pa čeprav je napovednik dajal vtis, da bi utegnilo iti za pravi znanstvenofantastični spektakel.
Nanizanka ima sicer sila zanimiv izvor, saj je njena zgodba nastala iz slikarij 36-letnega švedskega ilustratorja Simona Stalenhaga. Njegovo delo je navdihnilo mnogo ljudi po svetu, ki so začeli avtorju pošiljati hipotetične zgodbe o tem, kakšne scenarije bi lahko uprizarjale njegove risbe. Avtor je nekaj teh pripovedi nato leta 2014 skupaj z ilustracijami izdal v knjigi Zgodbe iz Zanke, podjetje Amazon pa je odku- pilo pravice za filmsko adaptacijo pod vodstvom Nathaniela Halperna (znanega po svoji seriji Legija). O tem, s kakšno vero v uspeh je podjetje vstopilo v projekt, najbolje priča dejstvo, da so k režiji posameznih epizod privabili imena, kot sta Jodie Foster in Mark Romanek, medtem ko v glavnih vlogah nastopajo Jonathan Pryce, Jane Alexander in Rebecca Hall.
Kaj torej sploh je Zanka? Gre za podzemni laboratorij za fiziko, nekakšen fiktivni ekvivalent evropskega CERN-a, le da je ozadje zgodbe tukaj bistveno bolj fantazijsko in distopično. Zgodbe iz Zanke so namreč umeščene v vzporedno resničnost in nam predstavljajo pokrajino, ki so jo znanstveni izumi nepovratno spremenili, saj so tamkajšnji prebivalci priča nenavadnim pojavom, ki segajo od potovanj v času do grozečih robotskih bitij. Glavni problem serije pa je v tem, da se zateka k pripovednemu minimalizmu - v vsaki izmed sedmih ločenih zgodb se komajda zgodi kaj več kot en dogodek, večino časa pa smo priča, kako se prebivalci čustveno soočajo z nerazložljivimi pojavi.
Vsakdanja logika je tukaj v drugem planu, saj so poteze likov pogosto skregane z zdravim razumom, s čimer serija daje vtis, kot da ima ogromno pripovednih lukenj. Scenarista je bolj kot argumentiranje dejanj zanimala romantika fantazijskega ozadja, saj večino časa občuduje nenavadne tehnične izume in pojave, nikoli pa se v njih ne poglobi do te mere, da bi iz njih razvil kakšno sociološko, filozofsko ali žanrsko nit, kakršne po navadi videvamo v najboljših filmih in serijah s tega področja.
Dokaj prazno in monotono gledanje, ki ne dosega nivoja podobnih ameriških znanstveno- fantastičnih izdelkov
