Saša Dev, arhitekt domačega mesta

Aleksander (Saša) Dev je morda ena najbolj spregledanih mariborskih osebnosti 20. stoletja, čeprav je kot arhitekt v mestu zapustil trajne in izrazite sledi. Kot Plečnikov študent se je, kakor je bila praksa, najprej izbrusil v izjemnega risarja. Čeprav je nosil znanje (in nahrbtnik!) Plečnikove šole in svojega markantnega učitelja, se je, kar se arhitekturne poetike in smeri tiče, od mojstra uspel odcepiti in začrtati svojo pot. Obširna razstava v UGM, ki bo na ogled še do 5. marca 2023, po eni strani ponuja uvid v arhiv Devovih zapiskov, korespondenc in načrtov, po drugi pa skozi pet projektov analitično raziskuje bistvo njegovega ustvarjanja.

Iz arhivskih dokumentov žal ni razviden Devov nadaljnji odnos s profesorjem Plečnikom, čeprav bi bilo zanimivo vedeti, kaj je o mladem modernistu, ki je Mariboru postavil povojne temelje, mislil stari arhitekturni maček. Dev ni bil slep prenašalec trendov in Plečnikove šole - mestu je predstavil modernizem, hkrati pa se je Mariboru kot eden prvih arhitektov tudi življenjsko "zavezal": tukaj je živel in delal. Dev ni bil obiskovalec, temveč v prvi vrsti meščan! Tudi njegova arhitektura je odraz slednjega. Hkrati pa tisto, kar je ustvaril, priča o prelomnih časih, v katerih je živel in deloval. Čas pred vojno je bil tisti, v katerem se je - kljub gospodarski krizi - vsaj v Mariboru gradila svetovljanska arhitektura, mesto pa je modernist Dev potegnil iz "provincialne zgodbe". Mariborski tekstilni industrialec Josip Hutter je bil naročnik več prelomnih projektov, denimo vile na Pohorju in Hutterjevega bloka, ki še danes postavlja standarde bivanjske kakovosti, pojasni kustos razstave Stojan Skalicky. V obdobju, ki traja od njegovih začetkov pa vse tja do druge svetovne vojne, je Dev deloval kot samostojni arhitekt in ustvaril več kot petdeset arhitekturnih stvaritev (večino v Mariboru, nekaj pa jih tudi v bližnji okolici). Na začetku tridesetih let je skupaj z Jaroslavom Černigojem zasnoval stavbe Osrednjega zavoda za zavarovanje delavcev in stavbe Hranilnice Dravske banovine. Hutterjev blok je bil njun zadnji skupni arhitekturni projekt. Nato je prišla vojna.

Spregledana povojna arhitektura

V povojnem obdobju se je moral Maribor soočiti s povzročeno škodo. Mesto je bilo celotni Jugoslaviji najbolj prizadeto. "Gre torej za obnovo porušenega mesta, ta arhitektura je že v izhodišču popolnoma drugačna - šlo je za sanacijo porušenega mesta in industrije ter stanovanjskih kompleksov," pojasni sogovorec. V velikem obdobju, ki je trajalo vse do njegove upokojitve leta 1965, je bil Dev zaposlen v različnih projektivnih birojih, med letoma 1947 in 1952 je deloval kot direktor projektivnega biroja Slovenija - projekt, leta 1952 pa je prevzel vodenje podjetja Projekt Maribor, na čelu katerega je ostal vse do konca svojega ustvarjanja. Žal 20-letno povojno delovanje Saše Deva kot direktorja Projekta Maribor sploh ni nikjer ovrednoteno, pravzaprav je le omenjeno, čeprav je kot direktor ali kot soavtor sodeloval pri od 400 do 700 projektih. "Razstava odkriva tudi njegovo soavtorstvo železniške postaje, ki je do danes pripisana samo arhitektu Milanu Černigoju. Zanimivo je, da je takrat, ko je Saša Dev umrl, kronist zapisal, da se kljub široki razgledanosti in obiskovanju kulturnih znamenitosti Dev ni rad udeleževal sestankov društvenih organizacij. To njegovo držo lahko razumemo tudi na način, da je imel nekakšen odklonilen odnos do takratne družbene ureditve, predvsem do družbenih nepravic. Morda je tudi to eden od razlogov za to, da je celotna povojna arhitektura Saše Deva pravzaprav zamolčana. Nedvomno spada Dev med najbolj spregledane osebnosti Maribora v 20. stoletju. Deležen ni bil nobene nagrade, ne stanovske in ne nagrade mesta Maribor, čeprav je postavil temelje moderne, sodobne arhitekture pri nas," pojasni Skalicky.

Poleg tega, da se je Dev ukvarjal z gradnjo stanovanjskih in poslovnih zgradb ter počitniških objektov, oblikovanjem notranje opreme in pohištva, je tudi izobraževal kolege in postavil temeljni kamen mariborske arhitekturne šole. Njegove projektne mape, korespondence, vpogled v male in velike spore ter ogromno načrtov izrisanih s tušem in črnilom na prosojni papir, je zdaj na ogled v UGM. Veliko načrtov so ustvarjalci razstave uspeli identificirati, skoraj vse arhitekture so našli tudi na terenu, nekaterih več ni, druge pa še vedno stojijo, a se je za njimi izgubil ves arhivski material (denimo za vilo na Pohorju). V prvem nadstropju galerije je tako na ogled okoli sto originalnih načrtov ter približno sto arhivskih fotografij. Material so pridobili iz številnih arhivov in muzejev – Pokrajinskega arhiva Maribor, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, Plečnikove hiše v Ljubljani ter Zgodovinskih arhivov Ptuj in Celje.

Kustosa razstave sta Stojan Skalicky in Simona Vidmar, sodelavca pa Leopold Mikec Avberšek in Sabina Lešnik.