Sebastijanu Horvatu vnovič velika nagrada na Bitefu

Letošnji dvojni Bitef se je v soboto končal. Žirija, ki ji je predsedovala umetniška direktorica teatra Maksima Gorkega iz Berlina Shermin Langhof, se je odločila, da vse nagrade podeli po dvema predstavama. Nagrado za najboljšo predstavo v celoti, poimenovano po ustanoviteljici festivala - grand prix Mira Trailović, sta prejeli predstavi Cement Beograd v režiji Sebastijana Horvata in Uročil sem te iranskega režiserja Ehsana Hemeta. Slovenski režiser je tako v kratkem času že drugič najvišji lavreat Bitefa, le da to pot ne s slovenskim gledališčem. Za predstavo ljubljanske Drame Ali: strah ti poje dušo je prejel vse glavne nagrade Bitefa pred dvema letoma. Predstava Beograjskega dramskega gledališča, ki jo je s svojim sugestivnim igralskim deležem zaznamovala tudi Milena Zupančič ob odlični beograjski igralski ekipi, je, kot smo poročali, pretresla z naslavljanjem družbene in intimne demence. S svojo dvodelnostjo, dvema povsem različnima poetikama, tako rekoč konfliktom v estetiki, je ukleščena med revolucijo komunistične Jugoslavije in intimno dramo dveh današnjih ostarelih, prikrajšanih ljudi v koronskem Beogradu. Dinamika in temperatura, povsem odprta struktura predstave se v toku trajanja tako korenito spreminja, da gledalci preizkušajo tudi sami sebe in svojo koncentracijo, empatijo, dovzetnost. Horvat s tem priznanjem postaja eden najuspešnejših bitefovskih režiserjev.

Iranska predstava, uprizorjena v Ateljeju 212, režiserja in koreografa Ehsana Hemata, tematizira družbo kontrole in cenzure. Vsak od trojice plesalcev predstave prihaja iz druge države, iz Irana, Belgije in Japonske. Uporaba drona v predstavi še podčrta družbeno distopijo danes. Tehnologija je subtilno vpletena v koreografijo. Kreativno sodelavec v predstavi je bil tudi Belgijec Gilles Polet, z Bolgarom Jasenom Vasiljevim sta zasnovala neobičajno koreografijo prekinjenih, neorganskih gibov. Zanimivo, da je bila predstava nagrajena celo v Iranu, čeprav je zelo sodobna in provokativna v razmerju do tamkajšnjih standardov.

Posebna nagrada Jovana Ćirilova je pripadla predstavama Višnjev vrt v višnjevem vrtu (predvajana na zoomu) De facto gledališča iz Zagreba v režiji Bobe Jelčića in Farm Fatale Vivarium Studia iz Pariza v režiji Philippa Quesna. Nagrada časnika Politike za najboljšo režijo je bila podeljena Wimu Vandekeybusu za Sledi in Bobi Jelčiću za Višnjev vrt v višnjevem vrtu. Nagrado publike pa je prejela ena umetniško najradikalnejših na letošnjem Bitefu, v izvedbi domačega Bitef teatra Kot da konec ni čisto blizu Maje Pelević v režiji Nikole Zavišića. Predstava je odigrana v fizično-izvedbenem okviru, ki je nekakšna prostorsko-vizualna-avditivna instalacija. Publika se ob uporabi umetne inteligence in intimne meditacije (samo pet gledalcev je lahko hkrati vstopalo na predstave, zato je bila uprizarjana v petih terminih) spoprijema s temami, ki jih vsiljuje naš apokaliptični čas. Ob odsotnosti igralcev je občinstvo tudi (so)udeleženec.