Štirideset let Fotogalerije Stolp: Vreče cementa za galerijo vozili iz Avstrije

Pred štirimi desetletji so jo po dolgoletnih prizadevanjih mariborskega Fotokluba le odprli. Galerijo, namenjeno zgolj umetniški fotografiji - Fotogalerijo Stolp. Člani mariborskega Fotokluba na čelu tedaj z mojstrom fotografije in Delovim fotoreporterjem Bogom Čerinom so jo postavili z ogromno prostovoljnega dela v Židovskem stolpu. Ko je bil stolp v nekdanjem mariborskem getu ob sinagogi spomeniško urejen leta 1977, so se mariborski fotografi odločili z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom članov društva in občanov preurediti prostore v razstavišče.

Nekdaj geto, zdaj "foto"

Odbor mariborskega Fotokluba, enega najuspešnejših tedaj v državi (Jugoslaviji), je že leta 1976 sklenil, da je treba v Mariboru urediti stalni prostor, kjer bodo avtorji umetniške fotografije imeli priložnost razstavljati vse leto. Imeti stalno razstavišče v starem mestnem jedru se jim je zdelo najprimerneje. Mariborska občina je fotoklubu Maribor dala v posest in uporabo prostore v Židovskem stolpu. Seveda pa je bilo treba opraviti še veliko dela, očistiti prostore, napeljati elektriko, sezidati stopnice, saj so bila v stolpu tri nadstropja, vsako na 20 kvadratnih metrov površine.
Če listamo Večerovo dokumentacijo člankov iz časov pred odprtjem, beremo o kopici težav, na katere so naleteli. Denimo pred spomeniško sicer že urejenim Židovskim stolpom so bile na kraju, kjer je bilo pred pol tisočletja židovsko pokopališče, danes drvarnice in garaže, vanje so stanovalci Židovske 6 spravljali kurjavo in različno navlako. To pa ni bila edina težava, vsenaokrog se je širil tudi neznosen smrad, ker je puščala kanalizacijska cev. Preden so delavci zavoda za spomeniško varstvo začeli urejati trg pred stolpom, so morali okolje urediti najprej komunalci. Misija je očitno uspela, saj kolega Janez Cundrič v slikoviti reportaži Nekdaj geto, zdaj "foto" v 7D konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja piše o nastanku edine slovenske galerije fotografij. Bogo Čerin je za tisti članek med drugim dejal, da je "pravi absurd, da doslej v našem mestu nismo mogli pripravljati mednarodnih fotografskih razstav, mariborski fotografi pa vsako leto razstavljajo na 100 do 150 razstavah v tujini. Mi pa se tamkajšnjim prirediteljem ne moremo oddolžiti niti z enim mednarodnim prikazom umetniške fotografije."

Fotografija naj ne bi bila umetnost

Branimir Ritonja je sedemnajsto leto predsednik Fotokluba Maribor in vodja Fotogalerije Stolp. Ko je prevzel galerijo, je bila v napol ljubiteljskem stanju, pravi. Leta 2004 so dobili status društva v javnem interesu, kar je bil pomemben premik. Za začetek fotogalerije je pomemben sloviti Mariborski krog. Že v začetku 70-ih let so bile v Fotoklubu Maribor ideje o galeriji zelo glasne in odločne. "V Sloveniji ni bilo galerije, specializirane za fotografsko umetnost. In tudi v umetnostnih galerijah so tedaj menili, da fotografija ni umetnost. Seveda je bilo precej zadržkov iz likovne stroke. A vztrajnost članov je bila zaslužna, da je skupščina občine Maribor leta 1979 dodelila fotoklubu v posest Židovski stolp. Za razliko od drugega obrambnega stolpa mariborskega obzidja, Čeligijevega, so bila v tem okna. Ni pa bilo stopnišča. Je najstarejša mestna zgradba (iz 15. stoletja), ki še funkcionira. Finančni zalogaj za člane fotokluba je bil velik, država je bila bankrotirana, denarja ni bilo. Člani so vozili cement za galerijo v vrečah v svojih avtomobilih iz Avstrije," pripoveduje Ritonja. "Imeli smo srečo, da so bili naši člani tudi gradbeniki, arhitekti, tudi Matjaž Bertoncelj je bil tedaj naš član in kot direktor za izgradnjo starega mestnega jedra je umestil fotogalerijo Stolp vanj. Leta 1989 je bila prva razstava, a že ob prvi nevihti smo imeli v galeriji meter vode."

Mesto je bilo prepovedano fotografirati

Mariborska fotografska scena je bila od samega začetka izjemna. Prva organizacija fotografov je iz leta 1903 društvo ljubiteljev fotografije. V njem so bili v glavnem Nemci. Po prvi svetovni vojni je zamrlo, fotoklub pa so ustanovili Fran Hlupič, Marjan Pfeifer, Franjo Pivka. Iz leta 1945 je ohranjen dokument, v katerem vlada dovoli ustanovitev, a poslati je bilo treba spisek življenjepisov vseh članov. "Mesto je bilo takrat po vojni, po zavezniškem bombardiranju, prepovedano fotografirati. Franjo Pivka, ki je bil oficir in vojaški pilot, je dobil dovoljenje in še dva kolega. A niti oni niso smeli fotografirati razrušenih zgradb. V začetku 60-ih let pridejo v klub novi člani, Ivan Dvoršak, Branimir Jernejič, Simon Tihec, kasneje Zmago Jeraj in Janko Jelnikar, ki so začeli delati drugačno fotografijo," pravi Ritonja. "Niso se več držali utečenih pravil, kadrirali so po svoje, uveljavljeni lepi fotografiji so obrnili hrbet, z rezi pri kadriranju, ljudem so 'rezali' glave, noge, delali pristno ulično fotografijo, z banalnimi motivi, minimalizmom. Ivan Dvoršak, Branko Jernejič, Janko Jelnikar, Zmago Jeraj in drugi so v februarju 1970 pripravili v razstavnem Salonu Rotovž prvo razstavo Mariborski krog. S to razstavo so bili v galerijah, kar je bilo za fotografijo prvič, bil je resnični preboj. Razstava je bila prvotno izbrana celo za Beneški bienale, kjer bi predstavila sodobno jugoslovansko umetnost tedaj. Prvič bi se predstavljala fotografija. V Beogradu so jo poimenovali mariborska črna fotografija.

Kdo je lahko član

Kdo pa je lahko član Foto kluba? "Še vedno sprejemamo po istem členu statuta iz leta 1936. Vsakdo mora prinesti s pristopno izjavo port folio desetih fotografij in umetniški svet mu mora dati zeleno luč. Če ne ustreza kriterijem, se mu oddeli mentor in po enem letu ponovno odločamo. Dogaja se nam, da tudi tisti, ki opravijo sprejemni izpit, zaprosijo za mentorja."
Vsaka štiri leta dajejo vloge tudi za programsko financiranje na kulturnem ministrstvu, doslej še niso bili uspešni.