Kako so pristopali h klasičnemu slovenskemu besedilu Ivana Tavčarja, je bilo izhodišče debate po predstavi Visoška kronika v izvedbi ljubljanske Drame sinoči. Vsa ekipa je bila zbrana - Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Janez Škof, Tamara Avguštin, Aljaž Jovanović, režiser Jernej Lorenci in lektorica Tatjana Stanič.
"Na dušek sem prebral Visoško kroniko, ko smo začeli proces, in zdelo se mi je tako močno slovensko," je dejal Jovanović, "družinski vzorci, ta zemlja, te hiše, ki morajo iz roda v rod. Zdel se mi je tako noro moderen, slovenski ta vzorec, pa kako lahko oče sina drži. V našem prostoru je to zelo močno prisotno. Ko sem kot rojen v Šenčurju pri Kranju šel enkrat na grad Smlednik in sem pogledal tja čez proti Poljanski in Sevški dolini, sem pomislil, da je te ljudi, te duše treba pokazati, jih postaviti. To je bil moj začetni input. Z Jernejem smo že večkrat delali skupaj, namensko nas je zbral, pa ne gre za osebno raven, a biti skupaj, to skupno, traja že nekaj let. In v predstavi je to kolektivno zelo prisotno. Vse to se je nabiralo vsak dan v naših domačih nalogah. Pletli smo mrežo vsega, blazno uživamo, šli smo v svoje družinske odnose, kako smo si ob peči pozimi pripovedovali zgodbe. To je bil osnovni moto našega potovanja in tako je nastala neka skupna lepota."