Melita Forstnerič Hajnšek
Drugič - po muzikalu Titanik - bo na mariborskem odru režiral, tokrat opereto Netopir, češki dramski in glasbeni režiser, mednarodni mojster muzikala in operete, direktor Mestnega gledališča Brno Stanislav Moša. Za muzikal Kabaret v MGL, kjer je doslej delal že petkrat, je prejel Borštnikovo nagrado. Je tudi avtor glasbenih besedil. Samo v svojem matičnem gledališču je režiral vse kanonične muzikale, delal je v Nemčiji, Italiji, Slovaški, na Hrvaškem, Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji, Švici.
Najprej pohvali mariborski ansambel, pevce z odrsko inteligenco, orkester ...
Netopir dunajskega skladatelja Johanna Straussa ml. je doslej najbolj uprizarjana opereta na mariborskem odru, sploh v časih nemškega gledališča v obdobju do prve svetovne vojne. Kako ste se lotili Netopirja tokrat?
"Teoretiki glasbenega gledališča so polemizirali, ali je Netopir komična opera ali opereta. Debato je končal muzikolog z Dunaja, ki je rekel: če Netopir ne bi bil opereta, zakaj bi žanr operete sploh obstajal!? Ko me je kolega dirigent v Švici spraševal te dni, kaj delam, in sem mu povedal, mi je z zavidanjem rekel: delaš opereto vseh operet.
Vživeti se moramo v preteklost, ko še ni bilo TV, radia in so ljudje našli v opereti nekakšen 'gesamtkunstwerk' - petje, ples. Ta glasba je odlična. Ko danes poslušam mariborski orkester, ko igra Netopirja, tudi sam kot človek tretjega tisočletja zelo uživam v tej glasbi. Zgodba je komedijantska v najboljšem smislu. Že od antike preko vaudevilla je ta princip preoblačenja likov pogost. Kritika je v Netopirju že na začetku občudovala drznost, tudi v prikazovanju ljubezni.
Sam se počutim kot suženj glasbe. Glasbena predstava, kot je West side story, ki je imela premiero 1955. v Bostonu in leto kasneje v New Yorku, je tipična za tista leta in ne pade mi na kraj pameti, da bi jo spustil na oder v scenografiji današnjih dni. Ta glasba ne obstaja v današnji embalaži. Seveda tudi kostumi ne, zato sem prosil svojo ekipo, slavnega scenografa, ki dela po vsej Evropi, Petra Hlouška, da zasnuje spomin na secesijo. Čehi imamo velikega slikarja iz tistih časov, Alfonsa Mucho, ki je živel v Parizu. Res je pripravil sceno - pravo secesijsko creme de la creme. Zelo mi ustreza ta stilizacija s konca 19. stoletja. Tudi s kostumografinjo Andreo Kučerovo smo se dogovorili, da je zbor v enem barvnem tonu, smetanastem. Tudi ples je tak, kot se je plesalo tiste čase. Tudi lepih naivnih dialogov nočem prenašati v današnje dni. Eden od profesorjev režije mi je rekel: bolje manjši efekt kot velik defekt. Veliko smo črtali v dialogih, pevce igralce sem dobil res izvrstne in delo je bilo silno prijetno. Nisem si mislil, da bom tako kmalu spet delal v Mariboru."
Bilo me je sram
"Ko je bila desetdnevna vojna, me je bilo sram, da nismo Čehi prvi podprli samostojnosti Slovenije. Prepričan sem bil, da bo to storil naš Vaclav Havel. Poslal sem njemu in ministru za zunanje zadeve odprto pismo. Pisal sem o situaciji v Sloveniji in o tem, da me je sram, ker Češka ne prizna samostojnosti. Nekoč sem dobil priznanje Častni občan Nove Gorice. Odtlej se počutim malo Slovenec. Zato rad delam tukaj."
Zgodovina in zasedba
Netopir (Die Fledermaus) je eden najžlahtnejših operetnih biserov dunajskega kralja valčkov Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegel že na tisoče uprizoritev. Tudi na mariborskem odru so ga zlasti v nemški eri tega gledališča nenehno uprizarjali, po drugi vojni pa trikrat. Ustvarjalci najnovejšega mariborskega Netopirja so: režija Stanislav Moša, dirigent Simon Robinson, pojejo Martin Sušnik, Andreja Zakonjšek Krt, Valentina Čuden, Luka Brajnik, Sebastijan Čelofiga, Jaki Jurgec, Irena Petkova, Dada Kladenik, Tim Ribič, Uroš Dolšek, Dušan Topolovec, Tomaž Planinc, Nika Gorič, Petya Ivanova, Mojca Potrč, Bojan Hinteregger in Vojko Belšak. Scenograf Petr Hloušek, kostumografinja Andrea Kučerova, oblikovalec luči David Kachlir, zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak, koreografinja Aneta Majerova. Premiera bo v dvorani Ondine Otte Klasinc (novo ime za Veliko dvorano) v petek, 4. oktobra.
