Osmerica igralcev vseh generacij, različnih obdobij SNG Maribor, ter dramatik in dolgoletni dramaturg v tej ustanovi so na drugem omizju ob stoletnici Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru v sredo predstavili igralsko izkušnjo skozi čas. Kakšen je bil njihov prvi stik z največjo kulturno inštitucijo v mestu in državi? Matevž Biber je prišel v mariborsko Dramo leta 2007, "čisto prvi stik pa je bil iz študentskih let, ko je Jožica Avbelj dobila Borštnikov prstan in mi je rekla, da je zanjo glavno mesto Jugoslavije Maribor". Za Petjo Labović, Mariborčana v najmlajši igralski generaciji, je bilo med odraščanjem to gledališče zelo prezentno. Prva predstava, ki se je živo spomni, je bila Peer Gynt iz leta 2008. Nataša Matjašec Rošker pove, kako je bilo, ko sta z Racem Poličem na Borštnikovem s Kvartetom dobila nagrado in jo je Danilo Rošker povabil v Maribor. "Zame to ni bila lahka odločitev, ker sem bila sedemnajst let svobodnjakinja. Ni mi žal. Ponosna sem, da sem članica tega ansambla, v katerem se marsikaj dogaja in se še bo dogajalo. Vesela sem mlade generacije, da gre z njo teater naprej, drugače izumre. Ko smo začeli študij Grmač z Nino Rajić Kranjac, en teden sploh nisem razumela, kaj govorijo. Potruditi sem se morala in paziti, da na poti ne izgubim živcev, ne začnem soliti pameti. Vsaka nova generacija je povsem drugačna, predrznejši so. Zavedam se, da smo bili mi tudi taki nekoč, tudi jaz sem bila jezikava, zoprna, vse pred mano se mi je zdelo staro."
Prvi stik Petra Ternovška s teatrom sega v leto 1962, h Kranjskim komedijantom, ko ga je povsem in za vedno očarala bleščeča Ondina Otta Klasinc. Drugi stik pa je bil 1963., ko se je prvič zaljubil v igralko. Leta 1970, ko je učiteljeval v Sladkem vrhu s Tonetom Partjičem, ki je vodil gledališko skupino tam, je eno od njihovih predstav videl Branko Gombač, umetniški vodja SNG tedaj. Poklical ga je v zbornico šole in ga povabil v teater za igralca.
Prvi prihod Brede Pugelj v to hišo seže v leto 1959, prišla je iz Celja, kjer je bila dve leti po končani akademiji. Ko je tam igrala Julijo, je po predstavi pristopil k njej Miran Herzog, takratni umetniški vodja v Mariboru. "Oba z Romeom naju je povabil v Maribor in oba z Marjanom Bačkom sva ostala tukaj do pokoja. Nikoli mi ni bilo žal. Pogosto sem vskakovala v velike vloge."
Maša Žilavec je šestnajstletna šla v dramski studio Vilija Ravnjaka, kjer jo je "čudovita učiteljica Minu Kjuder ob vsem drugem naučila velikanske ljubezni do gledališča. V drugem letniku dramskega studia so nas vse povabili k predstavi Modri angel, ki jo je leta 1989 režiral Karpo Godina. To je bilo moje prvo srečanje s tem teatrom, na odru sem izgovorila eno besedo, 'parada'. Sledila je akademija, po diplomi pa eno leto MGL, kjer sem bila zelo nesrečna, Nekoč sem se potožila Lojzetu Svetetu in mi je svetoval, naj grem k Tomažu Pandurju, ki je tedaj vodil mariborsko Dramo. Takoj me je vzel."
Ponte di Đuro
Minu Kjuder je bila po akademiji sedem sezon v Celju, odigrala je vse, kar je bilo "mladega, veselega in zaljubljenega". Ko je prišla v Maribor, je bila takoj zasedena v predstavi Matiček se ženi. Bili so priče gradnje novega teatra. Spomnila se je enajst metrov globoke gradbene jame, s trga so hodili po pontonskem odru v teater, ki so ga po glavnem pobudniku gradnje imenovali Ponte di Đuro, po Juru Kislingerju. Dobro se ji je godilo v tem teatru do novega mladega direktorja, ki je prišel leta 1989. "Če me je kdo pogrešal, povem, da šest let nisem stopila več na naš oder," je dejala. Vladu Novaku je bil prvi stik s teatrom leta 1956 v DPD Svoboda Tezno. Igralska pot se je nadaljevala do amaterskega gledališča Slave Klavora, skupaj z Battelinom, Boštjančičem, Kalezićevo. Tudi njega je povabil Gombač v mariborski teater.
Tudi Toneta Partljiča je v SNG pripeljal Gombač. Sedemnajst let je ostal. Spomnil se je velikih predhodnikov Žižka, Babiča in magične privlačnosti teatra zanj. Kot neigralec pa je o igralcih povedal nekaj misli drugih. Gombač je vedno rekel "igralci so otroci", Bojan Štih pa je rekel, "naj igralci ne mislijo, naj igrajo". Seveda so mu zamerili, a ni tako mislil.
Koliko današnje igralce zanima preteklost, nekdanji igralci, dediščina? Bibru je vsako slovo igralca ob pokoju sladko-grenko. Še vedno pogreša Petra Boštjančiča, Vlada Novaka, Petra Ternovška. Laboviću starost v gledališču ni letnica rojstva, ampak stik s časom. "Lahko si tridesetleten in si star igralec, lahko pa jih imaš devetdeset in si mlad igralec. Važno je, koliko si pripravljen odkrivati, biti v stiku s časom, se zavedati, kaj teater omogoča." Ternovšek se je javno opravičil za neprimerne besede, ki jih je izrekel pred štirimi desetletji, ko je pet let mlajši kolega prišel v teater in mu je izrekel tako dobrodošlico: "Kaj ti bi rad postal igralec, taki mali z očali? Vlado, oprosti. Upam, da si začutil, da sem se norčeval tudi iz samega sebe." In sta se objela. Med anekdotami zlasti starejših igralcev so bile mnoge igralske norčije. Gombač jih je vedno branil z besedami, da teater ni klošter.
Mlajših niso marali
Pugljeva si želi, da bi "starčki" dobili priložnost, a ne verjame, da se bo to zgodilo. Je pa vesela, da se Stara dvorana imenuje po Franu Žižku, dramaturgu in režiserju, tudi nekdanjemu direktorju SNG Maribor. Ko je bil direktor, je bilo tukaj izjemno vzdušje, je dejala, dokaz za to vidi v njegovi takratni odpovedi. Zakaj jo je v resnici dal, nisem vedela, smo pa se takrat zbrali vsi iz ansambla, ga poklicali in ga prosili, naj prekliče svojo odpoved. Pogovarjali smo se in kar naenkrat je rekel: 'Veste, prihaja barvna televizija in jaz ne bi rad zamudil vlaka.' Nastala je grobna tišina, vsi smo brez besed obsedeli, potem vstali in odšli razočarani kot otroci od novoletne jelke." Minu Kjuder nikoli ni razmišljala o rivalstvu v gledališču, je pa leta kasneje po prihodu v Maribor slišala, da se je ena od njenih kolegic takrat želela vreči v Dravo, ko je izvedela, da prihaja Kjudrova.
Teater je ekipni šport, ni prostora za ego, čarovnijo delamo skupaj
Pozdravljamo novo generacijo, ampak ...
V Drami SNG Maribor tačas nastaja že druga premiera te sezone - Mostovi in bogovi po romanu Toneta Partljiča. Izpostavi, da so ga mladi zelo presenetili, še več, "osupel sem nad popolnoma drugačnim pristopom, vsi so poslušali režiserja pa tudi mene, ko sem kaj govoril. V mojem času na vajah niso vedno poslušali, tokrat pa je vse drugače, vsaka vam čast." Tudi Vlado Novak bi rad doživel, da bi na tem odru spet stale starejše generacije. Kajti tudi starejši si to želijo, pa ne le zato, "ker je to etično vprašanje, ampak zato, ker je to pragmatična stvar. Mesto Maribor ima eno gledališče, in če je paradigma okoliščina, da mora biti teater eklektičen, je to tudi pogoj, brez katerega se ne da. Če tega ni, potem smo brcnili v rit celo svetovno dramatiko in dobršen del slovenske. Ne moremo igrati Partljičevega Čaja za dve, če nimamo dveh starejših igralk. To je resnica in za igranje svetovnega repertoarja je obveza, da so v gledališču štiri generacije - mlada, zrela mlada, srednja in starejša. Pozdravljamo mlado generacijo, ki bo začela novo stoletje, kar je prav, ampak ob pomoči starejših, tistih, ki so še pri 90. letih mladi."
