Tokrat res primerno za vse generacije

Redkokdaj je pripovedno delo tako dosledno dramatizirano, kot je tokratna uprizoritev Kettejeve klasike. Igre, nastale po pripovedni predlogi, se namreč pogosto težko uprejo gostobesednosti, vključevanju pripovedovalca in nizanju velikega števila prizorov, ki ne pripomorejo k jasnemu dramaturškemu loku. V tokratni uprizoritvi zgolj zaključna (iz)poved spominja na izvirni žanr, večinoma so za dialog uporabljeni izvirni dobesedni navedki z nekaj prirejenimi dodatki, medtem ko je preostala pripoved prelita v gibalno, animacijsko in vizualno plast predstave.
Resnici na ljubo je sicer treba pripomniti, da jo zaokroža nekaj uglasbenih Kettejevih verzov, ki niso del pravljice, a so smiselno vključeni v dogajanje.
Kettejeva pravljica je sicer še vedno del kanona slovenske mladinske književnosti, a ustvarjalcem se je zdelo, da ji morajo po 123 letih nekoliko aktualizirati sporočilo. Dodali so ji sklepni prizor s poučnim Kettejevim verzom, da je človek srečen samo, če osrečuje druge. Verz se navezuje na že omenjeno zaključno pojasnilo šivilje Bogdanke, da je po odhodu od lakomne graščakinje s svojim delom zaslužila dovolj, da je lahko pomagala tudi drugim. V časih nebrzdanega materialno-duhovnega egoizma je te vrednote očitno treba izpostaviti kot vodilo tudi v otroških lutkovnih predstavah.
Toda razen tega dodatka je uprizoritev v vseh pogledih zvesta Kettejevi pripovedi. Blago in obleke so upodobljeni kot tekoči trak, ki so ga sicer v času Kettejevega še izumljali, a delovne razmere navadnih mezdnih delavcev niso bile nikoli zavidanja vredne. Trije grajski stolpi z okni kot očmi nadomeščajo pripovedovalca, ptič, ki izpolni Bogdankino željo, je videti nenavadno čudežen, scena z bogatimi zastori do tal pa poraja paleto občutij, od varnega zavetja šiviljine sobe do tesnobnega bega pred pobesnelimi škarjami. Vsa občutja ustrezno obarva in okrepi glasba, ki jo zaznamuje domača glasbena tradicija.