Tri jutra na kraju groze

Sprehod z avtorjem po sugestivni pretresljivi razstavi v mariborski Galeriji Epeka na Koroški cesti 8 presune. Serija črno-belih fotografij Auschwitz mariborskega mojstra fotografije Branimirja Ritonje je avtorski dokument razčlovečenja, trpljenja, strahu v najstrahotnejši "tovarni smrti" polpreteklega časa. Razstava je bila odprta ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nacističnega genocida nad Romi in Sinti. Koordinatorica razstave je Marjetka Bedrač iz Centra Sinagoga Maribor, ki je skupaj z Galerijo Epeka tudi organizator dogodka. Bedračeva je tudi avtorica spremne besede k razstavi. Razstava je dokument enega najstrašnejših pomorov v zgodovini, poldrugega milijona ljudi v koncentracijskem taborišču Auschwitz, od tega je bilo 1,3 milijona žrtev Judov in drugih etničnih manjšin, med njimi Romov in Sintov.

​Tri jutra na kraju groze

Razstavljene fotografije so del opusa več kot šeststo posnetkov spominskega kompleksa koncentracijskega taborišča, ki so nastali v letu 2017. "Tri jutra sem preživel na kraju groze," pove Ritonja, čigar fotografije Auschwitza so nastale kot del neke druge misije. Pred dvema letoma se je prvič podal na raziskovalno fotografsko popotovanje po dediščini judovskih pokopališč od Trsta do Benetk in čez osrednjo Evropo vse do Krakova. Na tej poti je obiskal tudi spominsko-muzejsko območje nekdanjega uničevalnega taborišča Auschwitz. "Presunjen sem bil nad prostranostjo, zloveščostjo in nenavadno spokojnostjo enega največjih morišč Evrope. Začutil sem, da zgodbe o tem kraju groze, tudi zaradi pietete do žrtev, ni mogoče povedati drugače kot s samostojno fotografsko pripovedjo. To pripoved sem podal v fotografskem albumu, ki je na ogled ta čas v Epeki."
S Sinagogo Maribor je Ritonja sodeloval pri projektu o judovskih pokopališčih. Na njih je pogosto zasledil na grobovih dodatno tablo z napisom Auschwitz in letnico smrti. Takih spomenikov je precej v Dolgi vasi, na tamkajšnjem judovskem pokopališču. Šel je tudi v Krakov na judovsko pokopališče. Odločil se je za obisk Auschwitza in poslal prošnjo vodstvu spominskega parka, da bi mu dovolili obisk zunaj delovnega časa. Hotel je izpraznjene prostore, dosledno odsotnost človeške figure. Fotografije so nekakšna univerzalna prispodoba ultimativnega zla vseh koncentracijskih taborišč. Avtor stopnjuje grozo razčlovečenja in pogube z likovnimi posegi "nasilno" odrezanih in namerno "nedovršenih" kompozicij, z atmosferskimi igrami oblakov in jutranjega prebujajočega se sonca, s prizori uničenih krematorijev, pred katerimi zgovorno samevajo opozorilni znaki za prepovedan vstop, z zamegljenimi podobami poti, posnetimi z vlaka na poti v Auschwitz, s podobami selektivno odbranih prepoznavnih podrobnosti, "skritih" kotičkov, ki jih obiskovalci spominskega kompleksa ponavadi spregledajo.

Doživel sem šok