Tudi grlo je del telesa ... - še bolj kot mobilni telefon

Ena od pomembnih razlik med Festivalom Maribor in večino festivalov klasične resne glasbe je tudi v tem, da mariborski vsaj na posameznih koncertih redno prinaša neortodoksne pristope. Take, ki zavestno, hote in načrtno zavračajo zapiranje sicer vrhunske, a marsikdaj kar preveč vzvišeno inertne umetnosti v nekakšen slonokoščeni stolp. V letošnji, koronavirusno okrnjeni izvedbi bi lahko v to kategorijo uvrstili predvsem zadnja večera.

Sobotni, Pesmi brez besed z groovom, ko sta v Maistrovi (veliki) dvorani Narodnega doma nastopila tukajšnji publiki že znana avstrijska glasbenika Matthias Bartolomey (violončelo) in Klemens Bittmann (violina, viola, mandola) oziroma duo Progressive Strings Vienna, se sklada s tradicijo prepletanja kompozicije in improvizacije v izvedbi in priredbi priznanih jazzovskih ustvarjalcev. Petkovega v dvorani Union - s komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, ki ga je vodil dirigent Steven Loy - pa bi lahko opredelili kot zaporedje treh časovno in slogovno zelo raznolikih skladb brez kakih izstopajočih stičnih točk.

Malo drugačen koncert

Za uvod Divertimento v F-duru, K. 138 Wolfganga Amedeusa Mozarta (1756-1791), kot "hard core" klasična klasika; za konec Komorna simfonija št. 1, op. 145, ki jo je ustvaril dolgo spregledani, a zadnje čase vse bolj cenjeni poljsko-ruski skladatelj judovskega rodu Miecisław Weinberg (1919-1996), kot klasična skladba zmernejšega modernizma. Kot osrednja točka pa tisto neobičajno in nadvse množično muziciranje, ki je večernemu sporedu dalo ime: Orkester mobilnih telefonov.

Švedski skladatelj, multimedijski ustvarjalec in računalnikar Anders Lind (rojen leta 1978), tudi avtor interaktivne razstave Črte v Vetrinjskem dvoru, je posebej za letošnjo z epidemijo in obveznim vzdrževanjem medosebne distance še kako zaznamovano izvedbo festivala ustvaril delo Godalni orkester nadzorovane napetosti. Sam je sodeloval kot solist na analognem sintetizatorju, koordinator izvedbe in tvorec programčka za sodobne mobilne telefone. Ne za pametne - pameten mora biti tisti, ki tako napravo uporablja -, pač pa dovolj zmogljive, odzivne in kompatibilne s softversko opremo, razvito prav v ta namen.

Da tovrstne aparate mnogi dojemajo že kar kot del lastnega telesa ali vsaj kot njegov samoumevni podaljšek, in to celo kot enega najpomembnejših, pa gre izvedbi tako koncipirane skladbe samo v prid. Kot gre vokalnim skladbam dejstvo, so da pljuča, grlo, glasilke, jezik, ustna in nosna votlina, zobje, ustnice in kar še vpliva na tvorbo človeškega glasu integralni telesni organi.

Mladina brez distance

V dveh kar dolgih vrstah na vsaki strani avditorija so tesno drug ob drugem, z mobilnimi telefoni v rokah in z obveznimi maskami čez usta in nosove (nositi jih je moralo - kar postane čez čas že kar neznosna motnja, ki znatno oteži zbrano uživanje ob glasbi - tudi na zelo razmaknjenih stolih sedeče občinstvo; vsaj člani orkestra na odru pa k sreči ne) sedeli soizvajalci skladbe, ki so z igrivim drsanjem s prsti po pisano obarvanih zaslonih uporabniškega vmesnika iz zvočnikov svojih naprav izvabljali zvoke. Te so nato ujeli mikrofoni in jih preko ojačevalca prenašali do zvočnika sredi odra. Ni bilo videti, a morda je pri prenosu signalov pomagalo tudi omrežje mobilnega interneta (3G ali 4G, ne pa 5G, ki se ga nekateri tako panično bojijo - a pri nas še ne deluje) ter wi-fi in bluetooth.

Sodelavcev (pravzaprav predvsem sodelavk, saj so bile v izraziti večini) z mobilci - prostovoljcev ne glede na glasbeno predznanje, ki so se dve uri pred koncertom le dobili na usklajevalnem sestanku z vajo - je bilo kar lepo število, čez palec nekaj čez 50. Torej precej več kot članov orkestra in publike skupaj. In večinoma najstniških let. Tako nizke povprečne starosti na tovrstnih prireditvah nikakor nismo vajeni. Morda pa je prav to eden od možnih načinov, kako tudi mlade pritegniti k umetniško zahtevnejši glasbi; komercialni "štanci" dvomljive kakovosti so tako ali tako več kot preveč izpostavljeni na vsakem koraku. Ob prvi in zadnji skladbi, ko niso aktivno sodelovali, so bili namreč kar zavzeti poslušalci primerno kulturnega obnašanja.

Seveda je Lindova skladba v prvi vrsti zanimiv eksperiment. Tudi socialni in vizualni (zaslon za orkestrom sproti prikazuje delovanje mobilne aplikacije ...), predvsem pa glasbeni. In čeprav nekolikanj čudno, zveni izdelano, konsistentno in dovolj estetsko prefinjeno. Torej nikakor ne teši zgolj radovednosti, ampak tudi in predvsem željo po umetniškem doživetju. Pa čeprav vse prej kot konvencionalnem.