Tradicionalna mariborska Operna noč pod zvezdami se je letos preselila iz Mestnega parka na Glavni trg. Bilo je zlasti vizualno monumentalno, lepo postrojenje ustvarjalcev in gledalcev. Posnetki dogajanja iz zraka so bili krasni, kužno znamenje in lepa pročelja starih hiš ob Rotovžu so se svetili v večernem soncu. Mariborski osrednji trg je sijal kot v nekaterih prizorih kriminalne serije o inšpektorju Vrenku, o katerem je prvi mož mariborskega turizma izjavil, da je več naredil za turistično promocijo Maribora kot vse marketinške akcije. Operna glasba, zaradi katere je dogodek v organizaciji SNG Maribor, Narodnega doma in Festivala Ezl ek sploh bil, pa je v televizijskem prenosu izpadla drugotnega pomena.
Za publiko na trgu v živo je bilo seveda drugače, a umetniški dogodek, ki je med drugim tudi napoved nove mariborske operne sezone, je bil v TV-prenosu zreduciran na turistično razglednico. Pevce, zbor in orkester smo od celotnega programskega časa videli še najmanj. Kot ne bi bili dovolj telegenični, smo večino časa poslušali arije bolj ali manj v offu. Če pa so že za hip približali soliste, so jih snemali globoko v ustne votline. Zbor smo komaj kdaj videli, tudi orkestraše, Puccini, Donizetti, Ipavec, Gounod, Bizet, Verdi, Leoncavallo in Rossini pa so služili za zvočno kuliso mariborskim mestnim vedutam. Kot bi turistična redakcija prevzela snemanje in izkoristila vso v živo izvajano žlahtno muziko zgolj za dekoracijo. Po vseh letih Opernih noči v parku, ki se selijo tudi v druga mesta, po izjemni popularizaciji opere in tudi mariborske operne hiše ter njenih ansamblov smo v tej, zadnji ediciji pristali na dekorativnosti, namesto da bi se subtilno prepustili kakovostnim izvajalcem in izvedbam.
Bilo je nespoštljivo do vseh poustvarjalcev, da smo denimo prekrasno Toscino arijo Vissi d'arte poslušali ob gledanju Kolbičevega Karleka v fontani na Slomškovem trgu in najnovejše fontane ob hotelu Maribor na Glavnem trgu. Celo naključni gledalci in gledalke po oknih hiš Glavnega trga so bili vredni večje snemalne minutaže kot Sabina Cvilak, Martin Sušnik, Petya Ivanova in drugi. Smilili so se mi člani odličnega Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod vodstvom Simona Krečiča, ki so v domačem gledališču ob opernih predstavah v temni luknji pod odrom, zdaj, ko smo imeli končno možnost, da jih vidimo, in to vse sekcije, vse posameznike na odru, v vsej odrski bleščavi, pa smo namesto njih gledali mariborske fasade, mestne ulice in trge.
Celo naključni gledalci in gledalke po oknih hiš Glavnega trga so bili vredni večje snemalne minutaže kot Sabina Cvilak, Martin Sušnik, Petya Ivanova
Televizijski režiserji, ki prenašajo take glasbene dogodke, so morali včasih poznati partiture, da so bili montaže in rezi pravilni. Tokrat je lahko bil režiser tudi glasbeno povsem nepismen, ker je samo lepil lepe prizore mesta na muziko. Zakaj se je mariborski RTV-center odločil za tak prenos, ne vemo, je pa bizarno, da redek TV-prenos operne glasbe pretvoriš v turistično oddajo. Maribor ne potrebuje tako zelo te vrste vizualne potrditve, tudi turistične bone so ljudje v glavnem najbrž že izkoristili, bi pa lahko promoviral svojo odlično operno hišo in svoje soliste. Bilo bi spodobno in smiselno. Če samo pomislim, da sosednja ORF prenaša celo nekatere operne premiere iz svoje osrednje državne opere, mi pa še popularnega opernega dogodka za množice ne prenašamo kot umetniške vsebine na TV.
Ne verjamem, da bi v prenosu enakega dogodka na Kongresnem trgu snemali Ljubljano namesto celovitega dogajanja na odru in ob njem. Najbrž bo spet bolje, ko bo, da bo Operna noč pod zvezdami ponovno na promenadi v Mestnem parku, ker tam smo tudi v TV-prenosih res gledali izvajalce na odru. In je bila glasba v prvem planu, ne arhitekturni seksapil Maribora.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
