Umetnost na podeželju: Kupite, kupite ali vsaj recite "to je šit!"

Bila sem pred pandemijo na eni od razstav v radgonskem Domu kulture na Partizanski cesti 11, bilo je idilično, dobro obiskano, domače. Razstavljala je mariborska akademska slikarka Anka Krašna, razstavo je organiziralo kulturno društvo, Saša Bezjak, akademska slikarka in kiparka, domačinka, pa je priskočila na strokovno na pomoč. Ko likovno društvo sodeluje s kakšnim profesionalnim umetnikom, zmeraj pomaga in vpliva na profesionalnejšo raven kulture v kraju.

Videz je bil precej varljiv, idealen samo za nas zunanje obiskovalce. Sicer pa je položaj razstavišč na podeželju in umetnikov tam težak. Končno jih tudi medijsko ne pokrivamo ali jih zelo redko. Če se Maribor priduša nad Ljubljano in ji zavida finančno, kaj naj rečejo majhna regijska središča, kot je Radgona, kjer kljub ustvarjalnemu vzgonu mnogi umetniki nikakor niso deležni pozornosti, kaj šele slave tistih, ki delujejo v centrih.

V večjem mestu bi bil odziv

Saša Bezjak kot samozaposlena v kulturi deluje v občini Gornja Radgona v kulturi in s svojim znanjem pomaga likovnemu društvu. Likovno in fotografsko kulturo oblikujejo štiri društva. V Gornji Radgoni so razstave v glavnem klasične: slike in fotografije na stenah, kipi na podstavkih. V zadnjih dveh letih so se temu začeli upirati in v mestu se je začela še drugačna (razstavna) kultura. Niko Škof prav tako odlično dela, s kolegi ima dejavno skupino, dve društvi poskrbita za alternativno glasbeno sceno, nekaj dogodkov pa organizirajo Kultprotur, Zavod za kulturo in Mladinski center."

V juliju so postavili razstavo del akademskih slikarjev Milana Ketiša in Eve Novak, perspektivnih domačih mladih umetnikov. Predstavila sta se kot umetniški par z razstavo Amebe ljubezni. Bila je do neke mere provokativna, saj je Eva razstavila faluse Hero iz gline kot izdelek njene prodajno uspešne ekipe in druge keramične izdelke pod znamko Eva prepeva. Milan je slikar, ki gre v umetnosti svojo pot, ima zelo veliko produkcijo in ni obremenjen z zadovoljevanjem ministrstva za kulturo, zato lahko ima popolnoma eksperimentalen pristop v umetnosti. "Mi statusniki se na nek način podrejamo določenim normam in paziti moramo na koherentnost svojega koncepta," pravi Saša Bezjak.

"Zaradi covida je kolonija, ki sem jo načrtovala s kolegi, odpadla in zato sem se odločila za projekt umetniškega druženja in k sodelovanju povabila mlade." Tvorili so tri pare v različnih starostih od 14 do 56 let. Naslov raziskovanja treh dvojic je bil Eksistenca. K sodelovanju je povabila kuratorico Martino Frangež, umetnostno zgodovinarko, in ta je sodelovala pri postavljanju instalacije ter prispevala besedilo za zloženko. Sodelovali so Izidor Vogrinec in Rina Gomboc, Jakob Vogrinec in Rene Ketiš, Saša Bezjak in Jasmine de Veras. Vsak je na postavljanje prinesel še en predmet in zgodbe so se prepletle. Tonus vsej instalaciji je dal Izidorjev glas, ki je ponavljajoče se bral Rinino pesem o ljubezni. Jakob in Rene sta pri Muri raziskovala fotografiranje v temi z dolgim časom in razstavila veliko črno-belo fotografijo, Jasmine in Saša sta izdelali vezenino, ki je bila postavljena v prostor in obojestransko vezena na temo simboličnega povezovanja vseh držav na svetu. Jasmine se sicer ukvarja s plastenjem fotografij in z zbirko premičnega muzeja ozavešča, kaj vse počnemo z živalmi, Sašino osnovno izrazno sredstvo sta risba in vezenina. Najmlajša udeleženka Rina je razstavila svojo umetniško knjigo.

Fantastična izkušnja, in če bi to bilo kjer koli v drugem mestu, bi bil odziv drugačen. "Razstave v Gornji Radgoni v glavnem samevajo in avtorji smo prepuščeni samim sebi. Spoznavamo, da delamo konec koncev le zase. Ni podpore. Nedaleč od galerije je Mladinski center, tja zahajajo alternativci, ki jih spoštujem. A nikoli nisem nikogar videla ali slišala, da bi se zanimali za umetnost v Domu kulture. Izgubiš voljo. Razlagam si lahko edino s strahom pred nerazumevanjem ali apatičnostjo. V glavnem se na razstavo pripeljejo kolegi iz večjih mest, ki tako ali tako spremljajo naše delo. Zelo slab občutek je, ko entuziastično vlagaš čas in energijo in tega nihče ne opazi," pravi Saša.

​Počutim se kot marsovec

V avgustu so postavili še eno razstavo, z naslovom Zavržene stvari. Na ogled je bila do 27. septembra. "S Sanjo Ajdišek, akademsko kiparko, sva dlje časa snovali postavitev. Umetniško sva se družili in osnova najine postavitve je 160 centimetrov velika 'kugla', iz katere bruha ročno delana, velika tkanina. Kugla je plovec nekdanje prašičereje iz Podgrada, skrbel je, da je v lagunah z odpadom dovajal zrak, tkanina je dediščina, najdena v hiši, ki jo je kupila Sanja. Je vrhunska tehnologinja za odlivanje porcelana, sama pa v zadnjem času z maminim vezenjem in svojo risbo bogatim stare intimne kose tekstila. Na razstavi je Pojštrček od dragega.

Kugla se tukaj pojavi drugič. Prva je reciklirana in predelana, na povabilo dolgoletne prijateljice Mojce Muhič in naše agencije Pora ter nekajdnevnega projekta Cestart v Gornji Radgoni junija postavljena kot javna plastika ob nabrežju Mure pri mejnem prehodu. Moj namen je, ker sem z njo imela kar stroške, ki jih samozaposleni težje prenesemo, prestaviti jo nekam, kjer bi jim bilo v interesu pokriti vsaj stroške izdelave. Mislim, da bi bil lep kos kakšne forme vive."

V čem je torej problem s kulturo na podeželju? "Osnovni problem je v šolskem sistemu. Ljudje v manjših okoljih se v glavnem ne srečujejo s profesionalno kulturo in sami od sebe ne razmišljajo o njej. Večina pristaja na všečno umetnost brez vrednosti. Glasbeno moram reči, da je Radgona bogata, likovno pa ljubiteljska. V mestu nas je nekaj likovnikov, ki smo se gnali zadnjih dvajset let in izobraževali, tako da smo v bistvu ljubiteljsko nadpovprečni. Ampak ne moraš narediti v Domu kulture vrhunske razstave, ker so pisarne v nadstropju in so razstavljena dela nezavarovana v vseh pomenih. Sanja razstavlja porcelan, ki je zelo krhek, in kot organizatorka se bojim, da se kaj polomi, ukrade. In potem izgleda, kot da želim, da ni obiskovalcev. Ne vem, ali želim, da se kaj spremeni, in tudi ne verjamem, da se bo. Počutim se kot marsovec, ker me zanima umetnost, in počasi, vztrajno se umikam. Moja želja je umakniti se v atelje, poleg drugih službenih zaposlitev, zreducirati stike na dom in ne biti del javnega življenja," je resignirana Saša Bezjak.

Pred leti je dobila od občine veliko priznanje za prostovoljstvo v kulturi, tako da nikakor ni spregledana v okolju. Glede na to, koliko dela in koliko je v Sloveniji uveljavljena, v Gornji Radgoni skoraj nihče razen skupina ljudi ne ve zanjo, pravi. "Vsi, ki nas zanima umetnost, se poznamo. Tako malo nas je."

Od občine kot samozaposlena dobi denar, enako kot društva. S tem denarjem se pokrivajo stroški, torej je delo prostovoljno. Somišljeniki so daleč. Zdaj so štirje dogovorjeni in v Mladinskem centru, ki jim prijazno odstopa prostor, vsak teden slikajo z modelom. "V velikem mestu je veliko možnosti, da se udeležiš debat, ki te zanimajo, lahko izbiraš. Tu sem se ujela v svojih dogodkih. Če se zelo potrudim, so otvoritve obiskane. Ampak poleg vseh obveznosti si želim, da bi tudi jaz lahko šla kdaj na kakšen dogodek, ki ga organizira kdo drug, a za to zmanjka časa. Tako da je čas, da se umaknem. Moram pa se pohvaliti: iz sredstev, ki sem jih prejela za kulturo, sem iz občinskega denarja pokrila petino svoje monografije, ki je izšla letos. A ko sem jo naredila, še ni bil objavljen razpis za sredstva, tako da sem zalagala, in še zdaj ne vem, ali bom ta denar zagotovo dobila. Oddala sem zahtevek. Kar se javne plastike tiče, pa sem dobila povabilo, se zakalkulirala v želji, da jo realiziram, sredstev za skulpturo pa ni bilo in sem stroške pokrila sama. Naknadno sem prosila za povrnitev stroškov, a neplanskega denarja ni. Konec septembra jo bom zato umaknila in skušala prodati," sklene Saša Bezjak. In doda: "Kupite, kupite ali vsaj recite: to je šit! Ignor je boleč."