V bolnišnici v Topolšici je v 95. letu včeraj umrl pisatelj in italijanist, erudit Alojz Rebula. Slovenski Tržačan, zavedni zamejski Slovenec s slovenskim naslovom v Loki pri Zidanem Mostu. Še pred dnevi je oddal svoj zadnji tekst, vsakotedenski Credo, duhovno premišljevanje, za tednik Družina, zdaj ga ni več. V enem zadnjih Credov je bil napisal, da je smrt vsaka njegova tretja misel ...
Bil je nepogrešljiva pojava na Dragi, vsakoletnih srečanjih slovenskih katoliških izobražencev z obeh strani meje na Opčinah nad Trstom, ki so bile obenem njegovo italijansko bivališče. Draga se je vzpostavila kot prostor svobodne misli, ko za zidovi komunizma ni bilo lahko misliti. Ves čas je živel med Trstom in Loko. S soprogo Zoro Tavčar, prevajalko, sta bila nespregledljiv, globoko povezan par. Fizično je zadnja leta pešal, miselno nikakor.
Rodil se je leta 1924 v Šempolaju pri Nabrežini v Italiji. Redno se je oglašal tudi v Večeru, enega od zadnjih intervjujev je z Alojzom Rebulo opravila Večerova novinarka Darka Zvonar Predan in ga nato objavila v knjigi Tržaški pogovori.
Alojz Rebula je bil eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu, pri tem pa se je pokazal kot tenkočuten opazovalec in privlačen opisovalec narave, trpke lepote kraških pašnikov in gozdov.
Objavil je tudi mnogo zbirk esejev, dnevnikov, romanov, dram, kratke proze in drugih publicističnih del, ki so bila prevedena v mnoge tuje jezike.
Za svoje dosežke je bil nagrajen s številnimi nagradami; tako leta 1995 s Prešernovo nagrado za svoj literarni opus, leta 1997 mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru (prevod Diomira Fabjan Bajc), ki tudi v Sloveniji velja za njegovo najboljše delo) in leta 2005 z nagrado Kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najuspešnejši roman leta.
Med 1936 in 1940 je obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Z Borisom Pahorjem sta bila stebra slovenske književnosti v Italiji in oba sta bila tudi zaslužna za znameniti intervju z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, v katerem je Kocbek prvič javno spregovoril o povojnih pobojih. Rebula je ostal kritičen do slovenske stvarnosti tudi pozneje.
Pokopan bo v Loki pri Zidanem Mostu.
