Prav v teh dneh, tja do decembra, lahko obiskovalci v preddverju Kulturnega doma, v katerem deluje Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst, občudujejo delo tržaškega rojaka Klavdija Palčiča, slikarja, grafika, ilustratorja, scenografa, kostumografa, ki je po daljši bolezni prejšnji teden umrl, potem ko je 5. avgusta dopolnil 81 let. Razstava, ki je bila mišljena kot poklon njegovi 80-letnici, a jo je pandemija časovno zamaknila v to jesen, je zagotovo vredna ogleda, tako kot je vredno spomina življenje umetnika, zaznamovanega z bivanjem na meji, s spojem Mediterana in severa, morja in Krasa, sredozemskega in severnjaškega kulturnega izročila.
Klavdij Palčič ni bil samo vsestranski likovni ustvarjalec, marveč poldrugo desetletje profesor na slovenskih srednjih šolah v zamejstvu, pa tudi družbeno angažiran pripadnik slovenske manjšine, najprej predsednik Slovenske prosvetne zveze in nato kar devet let, do leta 1996, Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene od obeh manjšinskih krovnih organizacij v Italiji, tiste, ki združuje politično leve člane. "Nestrankarski predsednik, saj nisem bil nikoli v nobeni stranki, me je pa vedno zanimalo narodnostno vprašanje, življenje Slovencev v teh krajih, kajti človek tukaj pri nas je nekako prisiljen, da se vsak dan sproti odloča, ali je Slovenec ali še hoče ostati Slovenec." Tako mi je pripovedoval v obširnem intervjuju pred več kot poldrugim desetletjem, ko sem ga obiskala v njegovem ateljeju s širokim pogledom na Tržaški zaliv, kjer se je po upokojitvi in umiku iz političnega življenja slovenske manjšine scela posvečal likovnemu ustvarjanju.
Bil je pravi Tržačan, izvirajoč, naj se sliši še tako nenavadno, iz kmečkega okolja. Rodil se je 5. avgusta 1940 v takrat še skoraj čisto podeželskem tržaškem predmestju Sveti Ivan, v družini mandrijerja, kot se je reklo ljudem, ki so se preživljali z vrtnarjenjem. Kasneje se je družina preselila na drugi, prav tako podeželski konec mesta z njivami in vrtovi. Obiskoval je slovensko šolo, pri devetih letih mu je umrla mama, ostal mu je oče, poljedelec, ki pa se je zavedal pomena izobrazbe in umetnosti, zato je sinu ves čas stal ob strani.
Na Palčičevo umetniško pot je zagotovo močno vplivalo to, da je imel na tržaški slovenski realki za profesorja likovne vzgoje Avgusta Černigoja, ki je spodbujal dijake h kreativnosti, k ustvarjalni potenci. Ker v Trstu ni bilo likovne akademije, se je po maturi vpisal najprej na inženirstvo, potem pa se odločil za tržaško fakulteto za politične vede. Nekje na pol poti jo je zapustil, končal pa vzporedni študij na umetnostnem liceju v Benetkah.
Kot pedagog je učencem puščal, da se razživijo v podajanju fantazije, kot umetnik pa prepričljivo spajal raznorodne jezike, združeval abstrakcijo s figuraliko, premišljeval o konfliktu med človekovo naravo in proizvodi njegovega znanja, prehajal je tudi v kiparstvo. Vrsto let je ustvarjal ilustracije za otroško revijo Galeb, še posebno rad je ilustriral tržaška rojaka, pesnika Miroslava Košuto in Marka Kravosa.
Med njegovimi številnimi priznanji je tudi nagrada Prešernovega sklada iz leta 1984, na začetku tega tisočletja pa se je zapisal v zgodovino kot tretji Slovenec, za Lojzetom Spacalom in Avgustom Černigojem, ki se je lahko pohvalil s svojo razstavo v tržaški Revoltelli. Na ta antološki prikaz svojih slik je bil še posebno ponosen, saj je v muzej Revoltella dotlej prišlo le malo še živečih tržaških umetnikov.
Ukvarjal se je tudi z grafiko in v sedemdesetih ustanovil ter vodil grafični atelje pri Založbi tržaškega tiska. Kot kostumograf in scenograf je delal največ v tržaškem SSG, pa tudi za Cankarjev dom in gledališča v Ljubljani, za tržaško operno hišo Verdi, za beneško La Fenice, za dunajski festival.
"Imam se za polnokrvnega Tržačana, Slovenca," mi je takrat ob slovesu dejal. "To mesto je tudi naše. Sem je prihajal Cankar, tukaj so se pisale in se še pišejo slovenske knjige, se pojejo slovenske pesmi, se uveljavljajo slovenski umetniki. To bi moralo biti v naši skupni zavesti."
